urbana profanost

Kako radi “zaljubljeni” ljudje govorijo o “usodi”, ki da jih je združila, o fascinantni kompatibilnosti, zlitju njih energij, o tem, da “so se našli” ; nenadoma so jih polna usta o “pravi ljubezni”, “pravih strasteh”, razglabljanja o tem, kaj je v nekem odnosu “prav” in “narobe” - kako zlahka je v trenutkih omame, opoja, zviška gledati na ljudi in jim očitati pomanjkanje strasti.
In vendar, še preden obdobje začetne, intenzivne konzumacije “vseh sadov zaljubljenosti”, ki se skrivajo v srži same, nujne iracionalnosti, mine, ko, torej odnos pričnejo graditi na racionalnejših temeljih, medsebojnem spoštovanju, razumevanju, znosni komunikaciji, vso energijo, vso svojo “zvestobo”, ki bi po definiciji “usodne ljubezni” morala biti samoumevna, polagajo v nedrje ljubosumja, omejevanja in nadzora “ljubljenega drugega” . Bi lahko bilo, da globoko v sebi le želijo verjeti v “pravo ljubezen” , v resnici pa vanjo dvomijo?!

Ako bi veljalo na nekak, “sodoben” način parafrazirati devet krogov Dantejevega pekla in narediti hierarhično lestvico človeku najškodljivejših, najnekoristnejših in kljub vsemu pretirano spoštovanih poklicev, ki so svojo nezasluženo pieteto gradili po načelu “ustvari kaos in obljubi, da boš našel krivce zanj” in marginaliziranju, racionaliziranju ljudi, kot posameznikov, njihovih specifičnosti, individualnosti, posebnosti, slabosti in kakovosti, človeškega dostojanstva samega, ki je po definiciji anti - pod statističnim kalupom, na obskurne kolone statističnih stolpcev, njih količnikov, popularnih grafov tortičastih oblik, bi na dnu (ali na vrhu, odvisno od mesta gledišča), v najglobljem delu Pekla, z ramo ob rami z Luciferjem, v znamenitem “Kocitu”, okovani z večnim ledom in z očitki vseh sedmih, poglavitnih  grehov, napuha, lenobe, zavisti, jeze, pohlepa, požrešnosti in pohote, pohote po dušah ljudi, svoje kolumne, »bistroumna« opažanja s poudarkom na poveličevanju ekonomije, kot edinega načina in merila življenja, pisali “politiki” in “ekonomisti”.

         Prav zares bi nas vsakič, ko ob vmesni opazki, da je “ta in oni ekonomist”, ob očitni tendenci dojemanja nečesa, kar bi moral biti zgolj poklic, kot načina življenja, češ, “čemu vso to jadikovanje in favšija, ki spremlja prevladujoči javni diskurz o ZDA, ko pa je moč s preprostim statističnim izračunom dokazati, da je ta najuspešnejša država na svetu”, odtod, ob njihovi otroški zaljubljivosti v etikete, tudi precej, na večno bipolarizacijo, delitev na “naše” in “vaše”, “leve” in “desne”, “liberalne” in “konzervativne”, “kapitaliste” (kot ultimativne “good guys”) in “socialiste” (kot ultimativne “bad guys”), zožani spekter razuma, zmotni, vsegeneralizirajoči »sklep«, da so »vsi, ki napišejo karkoli proti ZDA, pa naj gre za njihovo gospodarstvo, ekonomijo, religijo, ali vojaško politiko - komunisti, socialisti, levaki, kvaziliberalci in kar je še žaljivih nazivov, ki jih malodane za vsakogar, ki se z njimi ne strinja v še tako minornem detalju, uporabljajo ljudje, ki se identificirajo z nečim, čemur pravijo desničarji«, moralo zmraziti in v nas vzbuditi gnus. Tem ljudem sta Vergil in Beatrice že zdavnaj ušla.

Kar je v neznansko zabavo vsem neobremenjenim z “obstojem višjega stvarstva” in tistim prebrisanim, oportunističnim “vernikom”, ki se ne obremenjujejo z nujnostjo “dobrega boga”, “ako bi njega obstoj mogel imeti smisel”, predstavlja nočne more in kot ga imenuje “Oxfordov vodnik po filozofiji”, “najmočnejši ugovor zoper tradicionalni teizem”, tistih “pravih”, resničnih “vernikov”, ki sicer svojo zavezanost, predanost krščanstvu, doživljajo skozi prizmo, očala naivnega idealizma, je problem, ugovor, argument “zla”.
Zame osebno “argument zla” ne predstavlja kakšnega presežnega argumenta zoper obstoj “boga”, vsekakor pa nič večjega, nič manjšega od kateregakoli “argumentov”, ki jih je krščanstvo ponudilo v njega prid.
Zakaj gre? Gre za naivno domnevo, ki si jo tokratni nasprotniki izposojajo iz “bogate zakladnice krščanskih errorskih vzročno - posledičnih akrobacij”, o obstoju “zla” v metafizičnem smislu, da torej obstaja “zlo samo na sebi”, kot so “zli ljudje”, ki ubijajo, naravno “zlo”, katastrofe, kot so potresi in tsunamiji, ki da zmanjšuje verjetnost obstoja “boga”. V zvezi s tem se porajajo največji dvomi, tovrstni, razumnim ljudem povsem naključni spleti okoliščin in zakonitosti narave, kristjanom, sicer neomejnim v svoji “veri”, religiji in pripravljenosti igranja advokata tej, “pa naj stane kar hoče”, majajo “vero” in porajajo mnoge pomisleke. Ko je zavoljo razsvetljenstva “neomajna vera” v vseh porah tedanje družbe pričela pojenjati, so cerkveni dostojanstveniki in njih plačani filozofi prišli na misel o filozofski teologiji, filozofskem nauku o obstoju “boga”, ki bi se ukvarjal z dokazovanjem božje dobrote kljub očitnemu obstoju “zla”. Poimenovali so ga “Teodiceja”.
Pravi razumniki in znanstveniki, najsi bodo še tako gorečni “ateisti”, imoralisti, “antikristi”, ne bodo krščanstvu nikoli očitali, molili pod nos tako patetičnih elaboracij psevdologičnih procesov, kakor to počno ti in potreba po Teodiceji je zgolj plod, posledica krščanom lastnih negotovosti, pomanjkanja, ali šibkosti vere. “Argument zla” namreč nasprotuje le obstoju “dobrega boga”, “dobrota” pa, nasprotno prepričanju krščanskega sveta o nji nujni prisotnosti, nikakor ni element opredelitve, določanja hipoteze o “bogu”. Je le zaželen “posladek”, “bonus”, “luksuz”.
Zato so si prebrisanci, ki jim ni bil po godu “bog Stare zaveze, Jahve”, resnično hudobni in krvoločni “bog”, preprosto omislili anti - boga, “božjega Jokerja, Zoda” - “hudiča”, Satana. Vzrok vsemu “zlu” tega sveta so pripisali njegovi kozmični vojski zoper “boga” in obstoj tega navkljub obstoju “zla” je bil rešen.
Tisti prefinjenejši kristjani, duhovniki, vam danes rade volje postrežejo tudi s sledečimi bistroumnostmi : “Bog ima veličastnejše opravke od obremenjevanja s človeškim trpljenjem” ali “Čeprav mu ni vseeno, ko vidi, kako trpimo, v tem vidi ceno, ki jo moramo plačati za svobodno voljo.”
Vprašanje, ki bi si ga ti morali zastavljati, je : ” Kdo je ustvaril boga?” Mar ne bi vsak “bog”, ki bi bil sposoben načrtovati, ustvariti svet z vso njegovo kompleksnostjo, tudi sam sila kompleksen, da bi bilo na podoben način potrebno pojasnjevati, razlagati tudi njega?! Neskončna regresija, v katero nas pahne zgornje vprašanje, je enigma, iz katere nam ne more pomagati “vera”. A, kaj, ko ljudje tako neradi razmišljajo, da včasih pomislim, da bi za pravico, da lahko hodijo “praznih glav naokrog”, dali tudi življenje! Počakajte malo…

Nek »bistroumni, razmišljujoči kristjan« - fascinantno je, koliko energije in kar se sliši povsem paradoksalno, »razuma«, znanja nekateri polagajo v bran religioznim absurdom, pri čemer nisem povsem prepričan, da vedo, kaj branijo ; tradicijo, običaj ali »vero« samo – me je, ko sem citiral Thomasa Jeffersona in navedel dejstvo, da je v ZDA razglaševati svoj »ateizem« še danes svojevrstni tabu, ki lahko pomeni »socialni samomor«, okrcal, češ, da je »študiral v ZDA in da temu že ni tako, da morda kandidat za predsednika ne more zmagati, če razglasi, da je ateist, drugače pa ne (ljudem s kančkom razuma, s pedjo soli v glavi bi se tovrstna izjava in njihova samozavest z njo, sesula v trenutku, ko bi se zavedli, kaj so izjavili)« in je pompozno imenoval moje pisanje za »bebavo manipulacijo«…
Stanje duha v ZDA danes, nenaklonjenost ateizmu in potrditev moje teze o tem, kot o tabuju, najbolje ponazarja monokomedija priznane ameriške komedijantke (ki si jo lahko ogledate, v nekaj razparceliranih fragmentih tudi na you tube – u), Julie Sweeney – Letting of God, v katerem opisuje svojo dolgo pot, na kateri je na vse pretege poizkušala ostati zvesta svoji »veri« in religiji nasploh, na kateri se je na vse kriplje trudila zagovarjati »boga« in na koncu postala ateistka! Nekoč je v enem časopisov izšel članek o njej, njeni »spreobrnitvi« in »ateizmu«, ki ga, seveda, tudi starši niso spregledali :

Najprej me je poklicala mama, toda ona je itak vedno vreščala. »Ateistka si? ATEISTKA ?!«
Kmalu zatem me je poklical oče in dejal : » Izdala si svojo družino, svojo šolo, svoje rodno mesto, celotno skupnost. »
Kot bi bila Rusom prodajala državne skrivnosti, sta mi z zagrenjenim glasom, oba rekla, da se z mano niti pogovarjati več nočeta, nakar je oče dejal : »Sploh pa te ne maram videti na svoje pogrebu.«
Ko sem odložila slušalko, sem si dejala : » Počakaj malo, kako »zavraga« mi boš pa to preprečil?«
Mislim, da sta bila moja starša nekoliko razočarana, ko sem jima povedala, da ne verjamem več v »boga«, a da sem postala »ateistka« - to pa celotno zadevo obrne na glavo.

Poleg v zadnjem času precej komentiranih, osporavanih “ženskih kvot”, je treba v slovenski volilni ustroj do nadaljnega uvrstiti tudi t.i. krščanske kvote.
Zakaj gre? Kristjani se v Sloveniji, za razliko od njih somišljenikov, “bratov v veri” v ZDA, počutijo precej zapostavljene, marginalizirane, bagatelizirane, nemalokrat celo zasmehovane s strani ateistov. Čutijo, da v svoji domovini, katere slava, zgodovina in kulturna tradicija, dediščina, temeljita na večstoletni, slepi predanosti evangeliju njih staršev in malodane vsemu, kar so kdajkoli, ob kateremkoli času in v zanje še tako škodljivi situaciji, okoliščinah, dejali lokalni farji in njih “nemški” gospodarji, niso dovolj cenjeni, vrednovani, spoštovani, da dobivajo za isto delo manjše plačilo in so ob tem nemalokrat nadlegovani s strani predrznih ateistov, ki “žalijo njihovo vero” in “pravico do mišljenja”, s tem ko zanikajo “božji obstoj” in lažejo, da ustanove, v katerih se najmanj ob nedeljah zbirajo in kažejo svoja nova oblačila, prosperirajo in se finančno okoriščajo na rovaš njih naivnosti.
V luči te iskrene, srce parajoče zgodbe, predlagam, da uzakonimo akt, ki bo predvideval, zahteval, ukazoval, da se v parlament voli najmanj 90% kristjanov, še posebej globoko vernih katolikov. Preostalih deset naj zapade na podobno verne muslimane, pravoslavce, jehovce in dva uvožena mor(m)ona, ki vsak dan posedata na klopcah ob stolni cerkvi v Mariboru.

      Mnogi ljudje me, tudi tisti redki, ki v mojih zapisih uživajo, ki me radi berejo, se z menoj strinjajo, delijo poglede, nazore, vrednote, sprašujejo, zakaj sem tako »sovražen«, oster, neposreden do krščanstva, njegovih zagovornikov, religije in »vere« nasploh.

      V prvi vrsti moram izpostaviti dejstvo, da kristjanov ne sovražim, ne sovražim ljudi, ki so, velikokrat, nič krivi, nič dolžni, že ob rojstvu ožigosani kot »krščanski otroci«, ki ob vplivu neprimerne starševske vzgoje, krščanski vzgoji pritrjevalne okolice in močnih vezi, ki se spletejo med ljudmi ter njihovo željo po ohranjanju stika, pristnosti s svojo izvorno okolico, njenimi običaji in kulturno dediščino, sčasoma postanejo »odrasli kristjani« ; mnogi, ki se opredeljujejo za kristjane, so ljudje, ki krščanstva ne dojemajo kot religijo, marveč kot prisrčen skupek zabavnih običajev, obredov in  folklore simbolov, z njimi povezane ikonografije, mitologije, kulturne dediščine njihovih prednikov in stika s svojimi koreninami.

     Druga stvar, ki jo je, še preden se lotim naštevanja in opisovanja stvari, ki me motijo in nemalokrat sprožajo moje žolčne, »primitivne« odzive (miselnost, ki povezuje verbalno profanost s pomanjkanjem intelekta, je pač splošna zaljubljivost »črednih ljudi« v etikete ; ko to govorijo, imajo v mislih polikanega, »omikanega« vaškega učitelja, ki ob nedeljah obiskuje cerkev in nikoli, niti za stavo ne kolne), je semantika in težave, ki se pojavljajo pri kovanju slovenskih izrazov iz tujk in njih univerzalnega pomena, posploševanja, kjer se s prevodom nemalokrat izgublja prvotni, popolni, ali v najboljšem primeru delni pomen, ki ustvarja dvoumje. Eden takšnih izrazov  v slovenskem jeziku je  »vera«, iz nje izhajajoči glagolski nedoločnik verovati, njune podobnosti in razlike s prav gotovo »pobratimljenim« verjeti (verovati si z verjeti deli koren in pomen ; oba je moč uporabljati v povezavi z religijo in »višjim stvarstvom«, medtem ko je verjeti veliko širši pojem, ki ni, kot verovati, nujno povezan z religiozno mistiko – verjeti v »boga« in verovati v »boga« - verjeti dokazom, nikakor verovati v njih ; če bi zanje uporabljali verovati, bi ti izgubili svoj osnovni pomen, ki je v preverljivosti, nujnem preverjanju in korigiranju »dokazov«, če se ti v rigoroznem procesu izkažejo za zmotne – te razlike religiozni ljudje niso sposobni uvideti).

    Danes v svetovnem oziru obstaja dvanajst velikih religij, med katere krivično, pavšalno, zmotno prištevajo tudi budizem, čeprav tudi ta obsega svojstveno mistiko in njej primerno izrazoslovje, »karmo«, »reinkarnacijo«, poveličevanje posmrtnega in neizogibno, posledično zmanjševanje pomena trenutnemu, sedanjemu, pri čemer pa je treba vedeti, da so bili dol. izrazi v budizmu posvojeni iz predhodečega mu bramanizma, ki je predstavljal kulturno dediščino Sidharte Gautame, samooklicanega Bude (razsvetljenega) in ga je treba presojati v duhu tedanjega časa ; brez znanja, kot ga posedujemo danes, je etična, moralna kvaliteta, vsebina njegovih »modrosti« naravnost fascinantna, tisočletja pred svojim časom in če ga primerjamo s krščanstvom, je temu superiorno še danes. Budizem je svetu dal meditacijo in tantrični seks, kar je največ, kar je kdajkoli, katerakoli religija dala svojim podanikom. Vse obljube večine svetovnih religij svojim zvestim »lakajem« se namreč nanašajo na posmrtno življenje, zahtevajo pa ogromno njihove svobode v tuzemskem.

   Budizem sem iz konteksta ostalih religij moral izpostaviti, ker se od večine razlikuje v esencialnem pomenu, v točki, kjer nam religije postrežejo s »praesumptio«, apriorno domnevo, zahtevo po »veri« (sopomenka za religijo je verstvo), ki po definiciji pomeni, kjer se pokaže pomankljivost slovenskih prevodov, ki vodi v dvoumje (angleški jezik ima namreč izraze, ki se v korenu razlikujejo, kot npr. faith in belief , za naše vera in verovanje) »verovanje v neomajno resnico ideje, ki ni bila/ni preverjena«. Marsikdo se, iz različnih, zgoraj zapisanih razlogov, lahko šteje za kristjana, juda, muslimana, nihče pa se, pod nobenim pogojem, ne more šteti za »vernika«, če ne veruje. In verovati se, povsem v nasprotju s sprenevedanjem »pravovernih kristjanov«, ne da drugače, kot »slepo«, treba je verjeti v obstoj »nedokazljivega« ; čeprav, če smo iskreni, večina »vernikov« vse življenje upa, da bi se njihova »vera« izkazala za legitimno - na vsakem koraku, v vsakem dejanju, razvoju dogodkov, naključnih sosledij, iščejo znake, dokaze za obstoj »višjega stvarstva«. Potem ko je cerkev in z njo vsi pravoverni kristjani, tisočletja zatirala, omejevala znanost, celo ubijala, v najboljšem primeru pa onemogočevala delovanje premnogim najčudovitejšim umom svojega časa, se v vsakem trenutku, ob omembi domnevne religioznosti katerega slavnih znanstvenikov, morda »fenomena samega na sebi«, imenovanega »religiozni znanstveniki« (gre za znanstvenike, ki so v zgodovini za cerkev prakticirali, poizkušali z »znanstvenimi« metodami dokazovati cerkvene dogme, za kar so bili seveda bogato plačani , z vidika današnje znanosti pa so te metode bile tako otročje, da so jim lahko nasedale le horde nepismenih, bebastih  vernikov, kot jih je bilo moč prepričati v upravičenost »sežiganja čarovnic – najznamenitejši teh »znanstvenikov« je bil npr. Descartes, pa Anzelm, z njunimi »argumenti« v prid »boga« - danes se »cerkveni znanstveniki« zbirajo okoli institucije t.i. Templetonove nagrade) zdrznejo, razveselijo in fanatično, nemalokrat frenetično navijajo in pompozno poudarjajo, izpostavljajo imena teh očitnih plačancev in sramotnih predstavnikov »znanstvenega duha«.

      Ko z vso vehemenco, prepričanostjo in odločnostjo »vernikom«, ki jih je v našem prostoru, družbi, če želite, »civilizaciji«, kateri pripadamo, legitimno imenovati kristjane (večina očitkov, namenjenih krščanstvu je komplementarnih očitkom tudi v Evropi že zelo razširjenega islama, tudi judaizma ; stara zaveza, mati abrahamitskih religij, je večtisočletni »hommage« medetničnemu nasilju, opravičevanju in celo malikovanju tega, kot »volje boga«, v tem primeru krvoločnega Jahve/Jahveta), očitam odsotnost kakršnihkoli, tudi zametkov iskrenosti, poštenosti, konsistentnosti na eni, pretirane prisotnosti svetohlinskega sprenevedanja, prevladujočega patosa na drugi, sem iskren, pošten, a razjarjen ob očitnih krivicah, ki jih ob podpori moralnih filozofov in relativistov, njihovi popularni maksimi o »spoštovanju kulturne raznolikosti in pravice do mišljenja vsakega posameznika«, počnejo ljudem, neobremenjenim z obstojem »višjega stvarstva« in predvsem, poudarjam, predvsem »svojim« otrokom – ni večje krivice, kot učiti otroke, ki niso sposobni kompleksnejših odločitev in miselnih procesov, ki do tega vodijo, da so »naši« in ne »svoji«, jih učiti »pravilnosti« vere, jih z njo, navsezadnje obremenjevati in jim obenem nadevati odogovornosti »svojih« in »grehov« mnogih predhodnikov, pa čeprav je, »prosto po Pavlu«, to zgodovinsko in znanstveno dejstvo ; na podobni miselnosti, ki je »spiritus movens« krščanske mitologije (ko se Kristus, sadomazohistično žrtvuje, da bi nas očistil vseh naših, tudi bodočih?! »grehov«), se napajajo mnoge antisemitske ideologije, da ne omenjam brezumne krivice, ki jo na podlagi »dejstva«, da naj bi ga Jezus  z zgodbo o »božjem načrtu« prisilil, da ga je »izdal«, delajo/so jo tisočletja počeli Judi Iškariotu : definicija »izdajstva« ne sovpada z »dejstvi« iz evangelijskega izročila.

     Gre za to, da se religiozno verovanje, vsa njegova moč, slava in avtoriteta napajata na preprostem dejstvu, »doktrini« o neodvisnosti od razumskega utemeljevanja, medtem ko se od vseh drugih pričakuje, zahteva, da znamo(jo) braniti svoje predsodke , vse, kar je treba storiti, da bi se izognili »giljotini sodobne etike in morale« je, da razglasite svoja prepričanja, »misli«, spoznanja, predsodke za »verska«  in naleteli boste na, če le za trenutek napnete možgane, bizarno, morbidno odobravanje, toleranco okolice tudi do najbolj čudaških obredov in običajev, kot so, npr. obredno obrezovanje žensk, kamenjanje, ubijanje ginekologov, »verski terorizem«, življenje »amišev«, ki svojim otrokom prepovedujejo izobraževanje – vse, kar boste dobili, je kar najbolj razširjeno mnenje o kulturni raznolikosti, ali, v najboljšem primeru izjave religioznih avtoritet o tem, da gre za »popačenje vere« - kako je moč popačiti nekaj, kar ne more egzistirati brez zatekanja k misticizmu in odsotnosti kakršnihkoli objektivnih, preverljivih temeljev ? Ljudje, ki to počnejo, niso »zli«, ni jih obsedel »hudič«, niso »spake«, ti ljudje preprosto, resnično, iskreno verujejo v kredibilnost »svetih knjig«, kot legitimnih »napotkov za življenje«. »Zmerna« vera ni nevarna sama po sebi, a ustvarja podest, idealno okolje za razvoj in prosperiteto vseh možnih čudaškosti, fundamentalizmov in objektivnega »zla« ; vsa svoboda, ki jo ti ljudje razumejo, je »verska svoboda«, svoboda do komuniciranja z lastnim »bogom« in svobodne interpretacije »svetih knjig«.

     V imenu in pod zastavo »verske svobode« so delovali »križarji«, inkvizitorji, konkvistadorji, pokristjanjevalci »poganov«, »janičarji«, netilci, posredniki vseh uničujočih vojn vključno z ameriškim »zalivskim« udejstvovanjem v moderni dobi, vključno z vojnami na Balkanu, dogajanji pred, med in po drugi svetovni vojni ; tudi »komunizem«, čeprav navidezno »sovražnik, nasprotnik«, pravcati anti – pod krščanstvu, je posledica »krščanske nagnjenosti« k zapadanju v kolektivne evforije in zaljubljanja v etikete, preresno jemanje in doživljanje ideologij, kot takšnih, ti ljudje so pričeli »verovati v komunizem« in so temu v bran bili pripravljeni absurdnih dejanj. Navkljub ideji o kolektivni lastnini in enakosti vseh so na pogoriščih komunizma nastali močni kulti političnih veljakov, ki so jih častili, kot »bogove«. Stalin, Tito, Mao, Castro,…

     Tisto, kar v zasebnem času in mislih verjamemo, verujemo, pa naj bo to ljubezen, sonce, »višje stvarstvo«, »narava«, ali, kot se v svojem znamenitem stand – upu slikovito pošali žal že pokojni George Carlin, »Joe Pesci«, je in mora ostati, ali, če se času primerneje izrazim, postati stvar zasebnosti, intime, v katere sfero sodi tudi obiskovanje katerihkoli že templjev različnih si religij, pa naj gre za cerkve, džamije, mošeje ; kar nikoli, pod nobenim pogojem, za noben denar ne bi bilo smelo postati, oz. ohraniti svojega statusa, je pomen organiziranih religij, ki v svoji težnji po konzumentih nujno slonijo na posploševanju, čaščenju »povprečnosti«, »splošnosti«, na javno življenje, odvzeti jim je treba vsakršno pieteto in pravice udejstvovanja, kreiranja, narekovanja javnega mnenja in igranja »moralne avtoritete«.

       Z vidika sodobne etike in morale so načela cerkve, ki se še vedno kot »pijanec plota« drži interpretiranja tisočletja starih evangelijev in arhaičnega stanja duha, etike in morale, ki vejeta iz njih, moralno in etično najmanj sporna, vsekakor pa nevredna pozornosti in spoštovanja, privilegijev, kakršna si precej samopašno, kot bi bila samoumevna, jemljejo že predolgo.

Kako si ljudje upajo primerjati “stare Grke”, te nepopravljive hedoniste, uživače in častilce življenja, te pokončne, izrazite ljudi, močnih, neomajnih stališč, z življenjem, ki nudi odsotnost vseh “sivih tendenc”, “medlih nagonov, strasti in prepričanj”, za kakršne nas je, kasneje, postopoma, napravil vznik krščanstva, z ljudmi, ki jih je, vse od srednjega veka dalje, “religiozno seme” že okužilo in iz njih naredilo “čredo ovac”, še več - kako je možno v istem stavku, vdihu, omenjati Platona, Sokrata, Aristotela na eni in mati Terezo na drugi strani ?
Vzgajanje otrok z “nagrajevanjem”, ko mu, če bi/bo bil storil, kar si od njega želimo, podarimo “priboljšek”, ga “nagradimo” z uresničitvijo, ponavadi “materialnih želja”, zasadi prve temelje miselnosti, ki vodi v mentaliteto črede, tolpe - rodijo se zametki “poslušnosti”, dojemanja “pridnosti”, kot vrline, ki nam bo prinesla, kar si v nekem trenutku želimo in zamišljamo kot “srečo” ; imperativ “izvršilnosti” kot zagotovila za gotovo prosperiteto.
Vzgajanje otrok in postavljanje nerezonskih imperativov : Mamico in očeta moraš imeti rad! Učitelja in duhovnika je treba spoštovati! Ne smeš reči tega mamici! Ne smeš reči tega učitelju! Zakaj ne? Ker ne. “Slepa vera”, apriorno spoštovanje avtoritet, predstavljanje tega kot “vrline, vrednote” - kasnejša zbeganost ljudi in nezmožnost ločevanja med posamezniki, ki so “nesramni” do njih zgolj zavoljo nevzgojenosti, “slabe vzgoje” in ljudmi, ki so “neotesani”, ker jim apriorna prijaznost ne predstavlja imperativa in ki verjamejo v spoštovanje, ki si ga je treba zaslužiti, vedno znova, pri vsakem novem človeku, ki ga spoznamo.
In zelo kmalu je tukaj “bog” - ta dobrohotni, a kljub vsemu strogi striček (pardon, oče in sin in sveti duh), ki opazuje z “nebes”, vse, kar počnemo, vse, česar se lotevamo, naša dejanja in obnašanje ob tem ocenjuje in pripravlja “življensko oceno”, ki nam kasneje, ko za vedno zatisnemo oči, določi mesto, ležišče v “večnih loviščih” pekla ali nebes. “Bog” ima vsakega od nas, ob dejstvu, da mora biti ob istem času na vseh koncih sveta, kjer verujejo vanj, zelo rad! Vsake toliko potrebuje denar, za obnovo cerkve, kjer se mu bomo lahko klanjali na novejšem marmorju in ga od nas zahteva, če ne nam pošilja signale, ki se manifestirajo v “slabi vesti”, ker “nismo za bogeca nič dali”…
Že pred mnogimi leti je enemu prerokov predal svojo voščeno tablico, na kateri je pisalo, česa vsega ne smemo početi, če bi radi prišli v nebesa. Če se pregrešimo zoper katerokoli teh “zapovedi”, nam grozi, da se bomo cvrli v strašnem “peklu”, kjer zaudarja po žveplu, kjer je neznansko vroče, kjer počnemo Sizifova dela, vse do neskončnosti. Ampak, ta “bog” nas ima RESNIČNO rad. Obožuje nas, nas spravlja v skušnjavo, nam otežuje življenje, da bi znali bolj ceniti tisto posmrtno. Po svetu že tisočletja seje strah, grozo, smrt, podpihuje sovraštvo, vojne, nestrpnost med ljudmi, jim otežuje naravno dano zmožnost medsebojnega življenja, jih razdružuje - kaj je, navsezadnje, “proti - božje”, bogokletno, ko je jasno, da je že tisoletja prav “bog” največji razlog mnogo preuranjenih smrti med mladimi, močnimi in sposobnimi ljudmi ?!
“Bog” je največji sovražnik miru, mati Tereza, “bog” ! Miru ne kalijo ne “splavi”, ne kontracepcija, ne homoseksualci, še najmanj ateisti ! Nek modrec je svoj čas razmišljal podobno : ” Če vas nekdo uspe prepričati v absurde, vas bo uspel prepričati tudi, da v imenu teh absurdov počnete nerazložljive grozote ! “

Če se RKC, instituciji, do katere, kar je povsem jasno zaznati iz mojih spisov, gojim precejšnjo averzijo, na kateremkoli področju godi sistematična krivica, je to področje nadlegovanja, zlorabe otrok in s tem povezane pedofilije ; tukaj se ji, kot se jo povsem brezkompromisno lotim kritizirati, jo nemalokrat zasmehovati in ji odrekati bonitete, ki jih je drugod še venomer deležna, čutim dolžnega zaigrati advokata.
Ljudem se, ko je v poljubni družbi govora o “naraščajnikih”, pa naj gre za otroke še tako oddaljenih dežel, tako neznanih, tujih staršev, zaiskrijo oči, saj dobijo temo pogovora, kjer je z vehemenco svojega potencialnega srda, ki ga hipotetično napovemo, “ubil bi ga, mučil bi ga”, s stisnjenimi pestmi, pretečimi gestikulacijami, režečo mimiko obraza in zgražanjem nad “moralo” teh ljudi, češ, “jaz tega nikoli ne bi mogel, ker sem dober človek”, moč izkazati svojo “človeškost”, “dobroto”, “človečnost”, “neomajno ljubezen do otrok” in izrazito “moralnost”.
Ko si “človeške živali” v zaprtih družbah izmenjujejo mnenja, ki so si “podobna kot jajce jajcu”, si, pa četudi nimajo otrok, za katere bi lahko/morali skrbeti, medsebojno dokazujejo, da so “ljudje”. Poizkušajte jih v podobnih primerih opazovati, s kakšnim zanosom, strastjo, pravcatim veseljem čakajo in se kasneje lotevajo tem o ljudeh, ob katerih “na sončni svetlobi” zablestijo tudi tisti “najslabši, najgrši, najtemnejši” - prav gotovo ste slišali za primere, ko se serijski morilci v zaporih lotijo obračunavati s pedofili - ti še njihovim temnim srcem in bdeči vesti denejo, koristijo, učinkujejo kot balzam, balzam “za dušo” : Morda sem res posilil, zadavil in razkosal dvajset odraslih žensk, ampak tukaj gre vendar za otroke, nič hudega sluteče žrtve in ti ljudje so resnični izmečki.
Živimo v družbi, kjer zaskrbljujoče dejstvo, da najmlajši preživijo veliko več ur pred računalnikom, kot na dvorišču, med tekanjem s prijatelji, po naravi, na svežem zraku, predstavlja vodo na mlin paranoičnim staršem, ki v vsakem priletnem stričku, ki se skloni k otroku in mu podari nasmeh, vidijo “zlobne” pedofile, ki želijo posiliti in razkosati njihove “ljubljence” - pedofilija, zloraba otrok s strani duhovnikov, je pač vedno “CNN play of the day”.
Zdi se, da ob šolah in na ulicah, na otroke veliko bolj, kot pedofili, prežijo slave in denarja željni odvetniki, “psihologi”, ki vzpodbujajo mlade, a potencialne “zlate kokoši”, katoliških staršev, da se zazrejo v svojo podzavest, se spomnijo kakšnih potlačenih, stresnih “srečanj tretje vrste z lokalnimi farji” - mnogi psihologi so priznali, da so si ljudje pod sugestivnim vplivom okolice, zmožni popolnoma izmisliti zgodbo in sčasoma verjeti, da se je resnično zgodila.
Da ne bi bilo pomote, pedofilija med katoliškimi duhovniki je velik, predvsem pa še vedno neraziskan problem, odnos in odzivnost matične institucije je svetohlinska, hipokritska, kakršen je sicer celotni ustroj in “temelji”, fundamenti RKC, ki se gradijo na brezprizivni veri nepreglednih množic - kar želim poudariti je, da nič manj svetohlinske niso institucije, ki iz lastnih, koristoljubnih namenov pljuvajo po njej, pa naj gre za židovske, muslimanske, ali feministične skupnosti in da je veliko večji problem, zločin od nad otroki prežeče pedofilije, pedofilskih nagnjenj sicer “popularnih farjev”, najmlajše učiti, da je neomajna, brezprizivna vera vrlina, da ni dobro, malodane prepovedano postavljati vprašanja v zvezi s to (če slepo ne verjameš, je tvoja vera šibka), s čimer se prav na podlagi t.i. “zdrave, zmerne vere” gradijo podesti fundamentalizma…

“Lepi” in “vitki” ljudje radi poudarjajo pomen “lepote” ; pripravljeni so ga braniti, zagovarjati, mu igrati advokata - najpogostejša, nadvse resnobna in zdi se, “trdna”, “pomembna” argumenta, ki jih ob tem navajajo, sta zdravje in nuja, domnevna samoumevnost “modernega” človeka in njegovega “zavedanja o pomenu zdravja in lepote”.
Vse lepo in prav,a - koliko ste pripravljeni staviti, da bi se večina teh “lepih, vitkih in zdravih”, če bi ne bili “ti”, marveč “grdi, debeli in bolehni”, prav kmalu obregnila zoper “kult lepote” ?!