Teodiceja
Kar je v neznansko zabavo vsem neobremenjenim z “obstojem višjega stvarstva” in tistim prebrisanim, oportunističnim “vernikom”, ki se ne obremenjujejo z nujnostjo “dobrega boga”, “ako bi njega obstoj mogel imeti smisel”, predstavlja nočne more in kot ga imenuje “Oxfordov vodnik po filozofiji”, “najmočnejši ugovor zoper tradicionalni teizem”, tistih “pravih”, resničnih “vernikov”, ki sicer svojo zavezanost, predanost krščanstvu, doživljajo skozi prizmo, očala naivnega idealizma, je problem, ugovor, argument “zla”.
Zame osebno “argument zla” ne predstavlja kakšnega presežnega argumenta zoper obstoj “boga”, vsekakor pa nič večjega, nič manjšega od kateregakoli “argumentov”, ki jih je krščanstvo ponudilo v njega prid.
Zakaj gre? Gre za naivno domnevo, ki si jo tokratni nasprotniki izposojajo iz “bogate zakladnice krščanskih errorskih vzročno - posledičnih akrobacij”, o obstoju “zla” v metafizičnem smislu, da torej obstaja “zlo samo na sebi”, kot so “zli ljudje”, ki ubijajo, naravno “zlo”, katastrofe, kot so potresi in tsunamiji, ki da zmanjšuje verjetnost obstoja “boga”. V zvezi s tem se porajajo največji dvomi, tovrstni, razumnim ljudem povsem naključni spleti okoliščin in zakonitosti narave, kristjanom, sicer neomejnim v svoji “veri”, religiji in pripravljenosti igranja advokata tej, “pa naj stane kar hoče”, majajo “vero” in porajajo mnoge pomisleke. Ko je zavoljo razsvetljenstva “neomajna vera” v vseh porah tedanje družbe pričela pojenjati, so cerkveni dostojanstveniki in njih plačani filozofi prišli na misel o filozofski teologiji, filozofskem nauku o obstoju “boga”, ki bi se ukvarjal z dokazovanjem božje dobrote kljub očitnemu obstoju “zla”. Poimenovali so ga “Teodiceja”.
Pravi razumniki in znanstveniki, najsi bodo še tako gorečni “ateisti”, imoralisti, “antikristi”, ne bodo krščanstvu nikoli očitali, molili pod nos tako patetičnih elaboracij psevdologičnih procesov, kakor to počno ti in potreba po Teodiceji je zgolj plod, posledica krščanom lastnih negotovosti, pomanjkanja, ali šibkosti vere. “Argument zla” namreč nasprotuje le obstoju “dobrega boga”, “dobrota” pa, nasprotno prepričanju krščanskega sveta o nji nujni prisotnosti, nikakor ni element opredelitve, določanja hipoteze o “bogu”. Je le zaželen “posladek”, “bonus”, “luksuz”.
Zato so si prebrisanci, ki jim ni bil po godu “bog Stare zaveze, Jahve”, resnično hudobni in krvoločni “bog”, preprosto omislili anti - boga, “božjega Jokerja, Zoda” - “hudiča”, Satana. Vzrok vsemu “zlu” tega sveta so pripisali njegovi kozmični vojski zoper “boga” in obstoj tega navkljub obstoju “zla” je bil rešen.
Tisti prefinjenejši kristjani, duhovniki, vam danes rade volje postrežejo tudi s sledečimi bistroumnostmi : “Bog ima veličastnejše opravke od obremenjevanja s človeškim trpljenjem” ali “Čeprav mu ni vseeno, ko vidi, kako trpimo, v tem vidi ceno, ki jo moramo plačati za svobodno voljo.”
Vprašanje, ki bi si ga ti morali zastavljati, je : ” Kdo je ustvaril boga?” Mar ne bi vsak “bog”, ki bi bil sposoben načrtovati, ustvariti svet z vso njegovo kompleksnostjo, tudi sam sila kompleksen, da bi bilo na podoben način potrebno pojasnjevati, razlagati tudi njega?! Neskončna regresija, v katero nas pahne zgornje vprašanje, je enigma, iz katere nam ne more pomagati “vera”. A, kaj, ko ljudje tako neradi razmišljajo, da včasih pomislim, da bi za pravico, da lahko hodijo “praznih glav naokrog”, dali tudi življenje! Počakajte malo…
