urbana profanost

      Mnogi ljudje me, tudi tisti redki, ki v mojih zapisih uživajo, ki me radi berejo, se z menoj strinjajo, delijo poglede, nazore, vrednote, sprašujejo, zakaj sem tako »sovražen«, oster, neposreden do krščanstva, njegovih zagovornikov, religije in »vere« nasploh.

      V prvi vrsti moram izpostaviti dejstvo, da kristjanov ne sovražim, ne sovražim ljudi, ki so, velikokrat, nič krivi, nič dolžni, že ob rojstvu ožigosani kot »krščanski otroci«, ki ob vplivu neprimerne starševske vzgoje, krščanski vzgoji pritrjevalne okolice in močnih vezi, ki se spletejo med ljudmi ter njihovo željo po ohranjanju stika, pristnosti s svojo izvorno okolico, njenimi običaji in kulturno dediščino, sčasoma postanejo »odrasli kristjani« ; mnogi, ki se opredeljujejo za kristjane, so ljudje, ki krščanstva ne dojemajo kot religijo, marveč kot prisrčen skupek zabavnih običajev, obredov in  folklore simbolov, z njimi povezane ikonografije, mitologije, kulturne dediščine njihovih prednikov in stika s svojimi koreninami.

     Druga stvar, ki jo je, še preden se lotim naštevanja in opisovanja stvari, ki me motijo in nemalokrat sprožajo moje žolčne, »primitivne« odzive (miselnost, ki povezuje verbalno profanost s pomanjkanjem intelekta, je pač splošna zaljubljivost »črednih ljudi« v etikete ; ko to govorijo, imajo v mislih polikanega, »omikanega« vaškega učitelja, ki ob nedeljah obiskuje cerkev in nikoli, niti za stavo ne kolne), je semantika in težave, ki se pojavljajo pri kovanju slovenskih izrazov iz tujk in njih univerzalnega pomena, posploševanja, kjer se s prevodom nemalokrat izgublja prvotni, popolni, ali v najboljšem primeru delni pomen, ki ustvarja dvoumje. Eden takšnih izrazov  v slovenskem jeziku je  »vera«, iz nje izhajajoči glagolski nedoločnik verovati, njune podobnosti in razlike s prav gotovo »pobratimljenim« verjeti (verovati si z verjeti deli koren in pomen ; oba je moč uporabljati v povezavi z religijo in »višjim stvarstvom«, medtem ko je verjeti veliko širši pojem, ki ni, kot verovati, nujno povezan z religiozno mistiko – verjeti v »boga« in verovati v »boga« - verjeti dokazom, nikakor verovati v njih ; če bi zanje uporabljali verovati, bi ti izgubili svoj osnovni pomen, ki je v preverljivosti, nujnem preverjanju in korigiranju »dokazov«, če se ti v rigoroznem procesu izkažejo za zmotne – te razlike religiozni ljudje niso sposobni uvideti).

    Danes v svetovnem oziru obstaja dvanajst velikih religij, med katere krivično, pavšalno, zmotno prištevajo tudi budizem, čeprav tudi ta obsega svojstveno mistiko in njej primerno izrazoslovje, »karmo«, »reinkarnacijo«, poveličevanje posmrtnega in neizogibno, posledično zmanjševanje pomena trenutnemu, sedanjemu, pri čemer pa je treba vedeti, da so bili dol. izrazi v budizmu posvojeni iz predhodečega mu bramanizma, ki je predstavljal kulturno dediščino Sidharte Gautame, samooklicanega Bude (razsvetljenega) in ga je treba presojati v duhu tedanjega časa ; brez znanja, kot ga posedujemo danes, je etična, moralna kvaliteta, vsebina njegovih »modrosti« naravnost fascinantna, tisočletja pred svojim časom in če ga primerjamo s krščanstvom, je temu superiorno še danes. Budizem je svetu dal meditacijo in tantrični seks, kar je največ, kar je kdajkoli, katerakoli religija dala svojim podanikom. Vse obljube večine svetovnih religij svojim zvestim »lakajem« se namreč nanašajo na posmrtno življenje, zahtevajo pa ogromno njihove svobode v tuzemskem.

   Budizem sem iz konteksta ostalih religij moral izpostaviti, ker se od večine razlikuje v esencialnem pomenu, v točki, kjer nam religije postrežejo s »praesumptio«, apriorno domnevo, zahtevo po »veri« (sopomenka za religijo je verstvo), ki po definiciji pomeni, kjer se pokaže pomankljivost slovenskih prevodov, ki vodi v dvoumje (angleški jezik ima namreč izraze, ki se v korenu razlikujejo, kot npr. faith in belief , za naše vera in verovanje) »verovanje v neomajno resnico ideje, ki ni bila/ni preverjena«. Marsikdo se, iz različnih, zgoraj zapisanih razlogov, lahko šteje za kristjana, juda, muslimana, nihče pa se, pod nobenim pogojem, ne more šteti za »vernika«, če ne veruje. In verovati se, povsem v nasprotju s sprenevedanjem »pravovernih kristjanov«, ne da drugače, kot »slepo«, treba je verjeti v obstoj »nedokazljivega« ; čeprav, če smo iskreni, večina »vernikov« vse življenje upa, da bi se njihova »vera« izkazala za legitimno - na vsakem koraku, v vsakem dejanju, razvoju dogodkov, naključnih sosledij, iščejo znake, dokaze za obstoj »višjega stvarstva«. Potem ko je cerkev in z njo vsi pravoverni kristjani, tisočletja zatirala, omejevala znanost, celo ubijala, v najboljšem primeru pa onemogočevala delovanje premnogim najčudovitejšim umom svojega časa, se v vsakem trenutku, ob omembi domnevne religioznosti katerega slavnih znanstvenikov, morda »fenomena samega na sebi«, imenovanega »religiozni znanstveniki« (gre za znanstvenike, ki so v zgodovini za cerkev prakticirali, poizkušali z »znanstvenimi« metodami dokazovati cerkvene dogme, za kar so bili seveda bogato plačani , z vidika današnje znanosti pa so te metode bile tako otročje, da so jim lahko nasedale le horde nepismenih, bebastih  vernikov, kot jih je bilo moč prepričati v upravičenost »sežiganja čarovnic – najznamenitejši teh »znanstvenikov« je bil npr. Descartes, pa Anzelm, z njunimi »argumenti« v prid »boga« - danes se »cerkveni znanstveniki« zbirajo okoli institucije t.i. Templetonove nagrade) zdrznejo, razveselijo in fanatično, nemalokrat frenetično navijajo in pompozno poudarjajo, izpostavljajo imena teh očitnih plačancev in sramotnih predstavnikov »znanstvenega duha«.

      Ko z vso vehemenco, prepričanostjo in odločnostjo »vernikom«, ki jih je v našem prostoru, družbi, če želite, »civilizaciji«, kateri pripadamo, legitimno imenovati kristjane (večina očitkov, namenjenih krščanstvu je komplementarnih očitkom tudi v Evropi že zelo razširjenega islama, tudi judaizma ; stara zaveza, mati abrahamitskih religij, je večtisočletni »hommage« medetničnemu nasilju, opravičevanju in celo malikovanju tega, kot »volje boga«, v tem primeru krvoločnega Jahve/Jahveta), očitam odsotnost kakršnihkoli, tudi zametkov iskrenosti, poštenosti, konsistentnosti na eni, pretirane prisotnosti svetohlinskega sprenevedanja, prevladujočega patosa na drugi, sem iskren, pošten, a razjarjen ob očitnih krivicah, ki jih ob podpori moralnih filozofov in relativistov, njihovi popularni maksimi o »spoštovanju kulturne raznolikosti in pravice do mišljenja vsakega posameznika«, počnejo ljudem, neobremenjenim z obstojem »višjega stvarstva« in predvsem, poudarjam, predvsem »svojim« otrokom – ni večje krivice, kot učiti otroke, ki niso sposobni kompleksnejših odločitev in miselnih procesov, ki do tega vodijo, da so »naši« in ne »svoji«, jih učiti »pravilnosti« vere, jih z njo, navsezadnje obremenjevati in jim obenem nadevati odogovornosti »svojih« in »grehov« mnogih predhodnikov, pa čeprav je, »prosto po Pavlu«, to zgodovinsko in znanstveno dejstvo ; na podobni miselnosti, ki je »spiritus movens« krščanske mitologije (ko se Kristus, sadomazohistično žrtvuje, da bi nas očistil vseh naših, tudi bodočih?! »grehov«), se napajajo mnoge antisemitske ideologije, da ne omenjam brezumne krivice, ki jo na podlagi »dejstva«, da naj bi ga Jezus  z zgodbo o »božjem načrtu« prisilil, da ga je »izdal«, delajo/so jo tisočletja počeli Judi Iškariotu : definicija »izdajstva« ne sovpada z »dejstvi« iz evangelijskega izročila.

     Gre za to, da se religiozno verovanje, vsa njegova moč, slava in avtoriteta napajata na preprostem dejstvu, »doktrini« o neodvisnosti od razumskega utemeljevanja, medtem ko se od vseh drugih pričakuje, zahteva, da znamo(jo) braniti svoje predsodke , vse, kar je treba storiti, da bi se izognili »giljotini sodobne etike in morale« je, da razglasite svoja prepričanja, »misli«, spoznanja, predsodke za »verska«  in naleteli boste na, če le za trenutek napnete možgane, bizarno, morbidno odobravanje, toleranco okolice tudi do najbolj čudaških obredov in običajev, kot so, npr. obredno obrezovanje žensk, kamenjanje, ubijanje ginekologov, »verski terorizem«, življenje »amišev«, ki svojim otrokom prepovedujejo izobraževanje – vse, kar boste dobili, je kar najbolj razširjeno mnenje o kulturni raznolikosti, ali, v najboljšem primeru izjave religioznih avtoritet o tem, da gre za »popačenje vere« - kako je moč popačiti nekaj, kar ne more egzistirati brez zatekanja k misticizmu in odsotnosti kakršnihkoli objektivnih, preverljivih temeljev ? Ljudje, ki to počnejo, niso »zli«, ni jih obsedel »hudič«, niso »spake«, ti ljudje preprosto, resnično, iskreno verujejo v kredibilnost »svetih knjig«, kot legitimnih »napotkov za življenje«. »Zmerna« vera ni nevarna sama po sebi, a ustvarja podest, idealno okolje za razvoj in prosperiteto vseh možnih čudaškosti, fundamentalizmov in objektivnega »zla« ; vsa svoboda, ki jo ti ljudje razumejo, je »verska svoboda«, svoboda do komuniciranja z lastnim »bogom« in svobodne interpretacije »svetih knjig«.

     V imenu in pod zastavo »verske svobode« so delovali »križarji«, inkvizitorji, konkvistadorji, pokristjanjevalci »poganov«, »janičarji«, netilci, posredniki vseh uničujočih vojn vključno z ameriškim »zalivskim« udejstvovanjem v moderni dobi, vključno z vojnami na Balkanu, dogajanji pred, med in po drugi svetovni vojni ; tudi »komunizem«, čeprav navidezno »sovražnik, nasprotnik«, pravcati anti – pod krščanstvu, je posledica »krščanske nagnjenosti« k zapadanju v kolektivne evforije in zaljubljanja v etikete, preresno jemanje in doživljanje ideologij, kot takšnih, ti ljudje so pričeli »verovati v komunizem« in so temu v bran bili pripravljeni absurdnih dejanj. Navkljub ideji o kolektivni lastnini in enakosti vseh so na pogoriščih komunizma nastali močni kulti političnih veljakov, ki so jih častili, kot »bogove«. Stalin, Tito, Mao, Castro,…

     Tisto, kar v zasebnem času in mislih verjamemo, verujemo, pa naj bo to ljubezen, sonce, »višje stvarstvo«, »narava«, ali, kot se v svojem znamenitem stand – upu slikovito pošali žal že pokojni George Carlin, »Joe Pesci«, je in mora ostati, ali, če se času primerneje izrazim, postati stvar zasebnosti, intime, v katere sfero sodi tudi obiskovanje katerihkoli že templjev različnih si religij, pa naj gre za cerkve, džamije, mošeje ; kar nikoli, pod nobenim pogojem, za noben denar ne bi bilo smelo postati, oz. ohraniti svojega statusa, je pomen organiziranih religij, ki v svoji težnji po konzumentih nujno slonijo na posploševanju, čaščenju »povprečnosti«, »splošnosti«, na javno življenje, odvzeti jim je treba vsakršno pieteto in pravice udejstvovanja, kreiranja, narekovanja javnega mnenja in igranja »moralne avtoritete«.

       Z vidika sodobne etike in morale so načela cerkve, ki se še vedno kot »pijanec plota« drži interpretiranja tisočletja starih evangelijev in arhaičnega stanja duha, etike in morale, ki vejeta iz njih, moralno in etično najmanj sporna, vsekakor pa nevredna pozornosti in spoštovanja, privilegijev, kakršna si precej samopašno, kot bi bila samoumevna, jemljejo že predolgo.