“Egoizem”
“Egoizem” je, zavoljo tisočletnega potlačevanja in svetohlinskega sprenevedanja, sistematičnega gojenja, vzpodbujanja, malikovanja “pobožnjakarstva”, ponižnosti, zatajevanja lastnih nagonov, ki je za rezultat dalo lahko vodljive, čredne, ponižne, “dobre” ljudi in na piedestal vrednot postavilo prakticiranje “dobrote zaradi dobrote”, v katere maničnem čaščenju se je izgubila tista prava, “dobrota sama na sebi”, na “slabem glasu”.
Močni, pokončni ljudje, polni prekipevajoče volje, želje do življenja, ki se, kot je že davno tega dojel Nietzsche, napaja v “volji do moči”, so nemalokrat izolirani, izzobčeni, zaničevani.
Na drugi strani so poveličevani “dobri” ljudje, vsi zgrbljeni, ponižni, “pridni”, čuteči, “sočutni”, pri čemer je jasno, odkod kriterij “dobrosti”, odkod in na kakšen način tendiramo ocenjevati ljudi, kot “dobre” - ker so “dobri”, koristni, uporabni, neškodljivi za nas, do nas in malikovanje “dobrosti, skromnosti, pridnosti, ponižnosti”, je plod izrazito egoističnega stališča, pogleda na svet.
“Volja do življenja” je egoistična, ne želimo in uživamo živeti zaradi slehernih “drugih”, gre za iracionalno, nezavedno voljo, ki nas poganja, žene naprej in v nas vsako jutro prebuja preživetveni gon - ta se manifestira v vsakodnevnih odnosih, razlikujejo se le metode posameznikov, kako doseči “boljšost” ; pri večini ljudi je počelo, podstat vsemu, kar nas ohranja pri življenju, skrito za bolj ali manj priučeno fasado konvencionalne in konformistične narave, a tudi posamične, večje ali manjše nagnjenosti k “prilagajanju/prilagodljivosti množici” - odtod so nekateri ljudje poudarjeno “dobri” - to je njihova definicija “boljšosti”, “boljši” od drugih so v tem, da so “dobri”, dobrotljivi.
“Dobri” ljudje živijo za trenutke, ko postane očitno, da jih okolica dojema, priznava kot “boljše, dobrotljivejše” od sebe. Kaj navsezadnje definira človeka kot dobrega, sočutnega, požrtvovalnega”, če ne dejstvo, da je v življensko nelagodni, neprijetni, če želite tudi tragični situaciji, pripravljen dokazovati te svoje “vrline” - “dobri” ljudje so napovedovalci “slabega”, ker le v tovrstnem okolju egzistirajo, kot “dobri”, sicer so le neopazni, “povprečni”.
“Izrazito dobri ljudje” so takšni nemalokrat le zato, ker se v hipotetični situaciji neposrednega soočenja dveh močnih egov, ne doživljajo, ne zamišljajo, kot potencialne zmagovalce, ker sebe, kot “egoista” doživljajo izrazito inferiornega - zato se pomaknejo v varno zavetje “skromnosti in ponižnosti”…
Lahko rečem samo bravo. Odličen prispevek!
mislim, da je zgrešeno, da enačiš moč in pokončnost z egoizmom. Po drugi strani je pa egoizem nekaj, kar ni lahko definirati. kajti tudi altruizem je po svoje egoističen, oziroma tudi žrtvovanje svojega ega ima lahko egoistične tendence.
lep primer za to, kar trdim je recimo gandhi. pri njem bi težko našli neko voljo do moči, nek v nebo kipeč egoistični naboj. ampak trditi, da je bil on nek ne pokončen slabič in zafrustiranec z lastno inferiornostjo bi ustrelili kozla. moč se ne vedno izkazuje kot “moč”, kot obvladovanje in podrejanje okolice, ampak je lahko to tudi trdnost in neomajnost v svojih stališčih, ki so lahko tudi povsem altruistična. če se ti zdi, da je altruizem znak neke šibkosti, pa poskušaj živeti življenje matere tereze in boš kmalu spoznal, da je za to potrebna skoraj nadnaravna samodisciplina, neka osebnostna trdnost in volja do življenja, predvsem pa vera v vrednote. egoizem ni slab sam po sebi, ampak lahko je, če se pač razbohoti v napačno smer, kot velja tudi za altruizem, čeprav je razlika v tem, da egoist povzroča škodo predvsem drugim, altruist pa predvsem sebi. v skrajnih primerih teh dveh stanj. mislim, da smo ljudje oboje in dokler to ohranjamo v zdravih mejah problemov ni.
Prispevek je krajši in ni nikakršna razprava, zato ji seveda primanjkuje kompleksnejše obdelave in večih vidikov…
Jaz razmišljam v smeri, da je “civilizirane” ljudi potrebno deliti na tiste, ki so živeli pred vznikom krščanstva in tiste, med katere spadamo tudi mi, ki so in še živijo v času, ko so krščanske dogme, pa čeprav se nam danes zdijo preproste vrline “dobrega človeka”, globoko zažrte v vse pore naših življenj in težko je govoriti o nečem “več”, ko niti zase ne moremo biti prepričani, ali to počnemo iz nekega metafizičnega “dobrega” v nas, ali zgolj zaradi priučenih, privzgojenih in najverjetneje tudi v genetski kod zažrte “morale”, vrednot. Včasih so častili heroje, bogove z “napakami”, hedoniste, uživače, častilce življenja, danes hipokrite, kot je bila Mati Tereza, ki je ob prejemu Nobelove nagrade za mir izustila nekaj v stilu : ” Splav je največji sovražnik miru.” Kako prosim?
Danes je moč govoriti o iskrenem spoštovanju le v primeru ljudi, ki izrazito spoštujejo sebe - ti ne potrebujejo poniževanja drugih, nekakšne profanosti, “merjenja tičev”…Vse vojne v zgodovini so se pričele, če resda popolnoma poenostavim, karikiram, ker je nek moški, njegov rod, imel občutek, da je pod vprašanjem njegova “moškost” in da je z vojno potrebno dokazati, “kdo ima daljšega, večjega debelejšega”…
Samozavestni moški, o katerih govorim, ne čutijo te potrebe in ne netijo vojn - to počnejo “pizde”, z izrazitim manjvrednostnim kompleksom, ki pa se najbrž “na veliko” navdušujejo nad “vsakodnevnimi osladnostmi, patosom, ki nezavedno zaznamujejo naša življenja”. Samozavesten moški je lepo vzgojen, se rad in vešče pogovarja, v katerikoli družbi se že najde, vsakogar pozdravi, mu da roko, a njegovi najbližji niso deležni tistih majhnih, nesmiselnih, patetičnih, domnevno sočutnih puhlic, kot tiste, ko si prijateljice apriori “stojijo ob strani”. Prijatelju moraš stati ob strani, a kot nekdo, čigar mnenje je morda različno od ustaljenega, a iskreno, pošteno…”Išče se” samozavest sama na sebi in ta ne potrebuje, kot so me nekateri najbrž tudi napačno razumeli, kaosa, sovraštva, profanosti in nasilnega dokazovanja svoje potence, “ponosa”,…
Tudi Hitler je v svojem privatnem življenju bil “prijazen”…