Anti - feminizem
Zgodovina, kakršno poznamo, je zgodovina, ki so jo pisali, živeli, gradili in družeč se v več ali manj smotrno, interesno povezanih “tropih”, sokreirali “moški” ; ta zgodovina je polna vojn, sovraštva, izkazovanja, prikazovanja moči in nenehnega iskanja načinov , oblik, vrst supremacije, nadmoči nad poljubnim, slehernim “drugim”.
Zgodovina “moških” je zgodovina “potepuških vagabundov”, nemirnega duha in majave samopodobe, posledično nenehne racionalizacije nasilja, napajevalca “moških egov”, kot nečesa “naravnega” ; nenehni boj mora poleg “zmagovalcev” dajati tudi “poražence” , njih opevanje “poguma”, kot zaželjene “vrednote” - če nisi “zmagovalec”, si vsaj “pogumen”.
Ženske, častilke in čuvajke “domačega ognjišča”, “nadaljevalke človeštva” so, pa čeprav v zgodovini “moških” omenjane kvečjemu kot “občasne priležnice”, bile tiste, ki so silnemu potepuštvu, razvratu, hedonizmu, raztrganosti “na vse konce”, notoričnemu “brezdomstvu”, dajale občasni smisel, v prevladujoči kaos vnašale red, smoter, temelje, bile njih “podporni stebri - morebiti utegnejo le gradbinci prepoznati pomen teh, kot nosilcev “človeštva”.
Kar nemalokrat zmotno imenujemo “mačizem, šovinizem, antifeminizem”, bi se v duha ljudi moralo preseliti kot primer modrosti “par exellence” - mar ni očitno, da “ženske” namesto nečesa, kar imenujemo za “filantropsko”, “izenačevanje z moškimi”, potrebujejo morda le “boljše” in, kar je najpomembneje, “svoje zgodovinopisce” ?!
In mar jim s težnjo po čimvečjem, čim pedantnejšem “izenačevanju” z vsem, kar determinira “moškega”, “moško”, z vsem, kar je že po defaultu večtisočletni “hommage odvisnosti od vsega, kar je žensko” pa čeprav do “spolne neprepoznavnosti”, ne sporočamo, nadvse krivično, da so doslej bile “zmota” ?!
