Politika
Močno zveneča beseda se je, iz plemiških salonov “stare Evrope”, kjer je bila tema pogovorov izobražene, situirane gospode, iz katere krogov je prišlo nepregledno število največjih evropskih literatov in mislecev, “biserov nemške, ruske in francoske kulture”, že prav kmalu, kar je, še posebej, pa čeprav v naglašeno negativnem kontekstu, značilno za Slovenijo, preselila v najzakotnejše beznice, gostilne, med “ljudi”, proletariat. Medtem ko so se z njo izvorno ukvarjali petičneži, premožni plemiči, ki si niso razbijali glave z zagotovitvijo lastne egzistence, je ukvarjanje s politiko preraslo v domeno povzpetnežev, patoloških narcisov, malodane samega proletariata, oz. njegovih posameznikov, ki so dovolj “pogumni”, da so se od neprestanega kriticizma “nesramnega bogatenja ob minorni količini dela”, odločili napolniti še svoje žepe…
V deželi, kjer plemstva takorekoč ni bilo, kjer so ljudje šele pred dobrim desetletjem dobili “svojo državo”, pa se, še preden je zgodovinska “samobitnost” prav zaživela, “na vrat na nos” podali v nove integracije, politika, kot tema pogovorov “rintajočih, zgaranih, obubožanih”, drugačne konotacije, ki je prerasla v nekakšno splošno stanje duha, kot skrajno negativne, ni mogla dobiti - kar je, kot sem omenil že sam, nemalokrat upravičen očitek, je popularna maksima v slovenskih logih : Politika je “kurba”. Gre le za boj za oblast.
Polpretekla zgodovina “Slovencev” in njihovega “igranja politike”, je bila venomer povezana bodisi s katolicizmom, cerkvijo kot simbolom neke skupnosti, “Slovenstvom”, bodisi z nacionalizmom, kulturnim bujenjem, ki se je zgeneraliziralo na poezijo in prozo, po večini na Dunaju študirajočih “Kranjcev”, ki so s “tožbo po očetnjavi” navdihovali redke, ki so znali brati.
Politika Slovencev je bila, kar je, kako paradoksalno, v navadi še danes, ko “kulturni boj” in delitve Slovencev na “te” in “one”, “leve” in “desne”, še vedno prevladujejo med “najpriljubljenejšimi temami poltičnih forumov”, “mala, vaška, dolgočasna, nepomembna”, “politika pripadnosti lokalnim gostilnam”, “politika klubaških strasti” - mnogim Slovencem so antagonizmi in tradicionalno rivalstvo med Mariborom in Ljubljano še vedno “news flash”, utrinek razburjenja po napornem dnevu v službi, ko bentenje čez “žabarje”, ali “ušive Štajerce” razrešuje tudi najkompleksnejše frustracije…
Povprečnemu prebivalcu ves ta “vaški direndaj”, zmerjanje in ideološko, strankarsko determinirano odločanje o zadevah, ki se venomer opravi povsod, le v državnem zboru ne, ne bi smel pomeniti ničesar - jasno je, da je za njegovo dobrobit dejstvo o periodičnem prerazporejanju vlog vedno istih figur, po načelu “včeraj smo mi bil ravbarji, danes bomo žandarji”, povsem imaginarno.
Povprečnega prebivalca bi moralo skrbeti dejstvo, da se v ustih obeh političnih opcij nemalokrat topijo sladke, močno in udarniško zveneče besede, ki opevajo “domoljubje”, “skupnost”, “skupno dobro”, ko najbrž še v isti sapi razlagajo o vsevropskih integracijah in podiranju meja ; skrbeti bi ga moralo dejstvo, da se “levica” vse večjemu, ponovnemu vračanju cerkve v slovensko javno življenje, ko ta mešetari in se je zavoljo izkazovanja domnevne finančne in drugačne moči pripravljena pečati tudi s “hudičem” (kotiranje na borzi, digitalna televizija z mnogimi porno kanali,…), ne upira prav kategorično in je do njega prekomerno popustljiva…
“Slovenska” politika in gospodarstvo se z izjemo (pa še to je vprašljivo) polpreteklih petdesetih let, ki smo jih preživeli kot del Jugoslavije, vodi iz, bodisi, če karikiram, Dunaja, bodisi Bruslja, ki sem ju navedel le kot simbola “slovenskih integracij” v poslednjih dvesto letih - poudariti želim, da gre za izrazito korporativno “politiko”, ki ji hegemonske tvorbe služijo kot fasada za relativno izkoristljivost (izkoristljivi so ljudje, ki tvorijo državo, profiterji, dobičkarji pa “politiki” in korporacije, katerim so se prodai) s strani velikih korporacij, pa naj gre, kot v primeru AO in prve Jugoslavije, za katoliško cerkev, ali kasneje za “diktaturo apriorne socialne enakosti”, kot “korporacijo samo na sebi”.
Tabloidni, senzacionalistični svet “politike”, “demokracije”, ki vodi, kreira kvaliteto naših življenj in se “navidezno” odloča v vojni med, kar zavisi od vašega, povsem zbanaliziranega občutka pripadnosti domnevnim “državotvornim vrednotam”, “dobrim in zlim”, “levim in desnim”, “kapitalističnim in komunističnim”, “konzervativnim in liberalnim”, je le farsa, - kar nam mediji servirajo, “kot na pladnju”, mi “pogoltnemo, kot bi še nikoli ne jedli”, na rovaš zlaganega občutka demokracije, silne “moči” pri odločanju, (so) kreiranju našega vsakdana in narodne zavesti, pripadnosti, kot zagotovila za nekakšno “skupno dobro”, se opredeljujemo, kot nam svetujejo ONi, tisti, v katere polagamo vso (za) upanje - “komedija zmešnjav”, le da z nami, kot dvornimi norčki…
