urbana profanost

Ko sem se danes vrnil domov, kamor sem, po dveh urah napornega fitnesa, ateriral »smrtno utrujen«, me je na portalu rtvslo.si pričakalo lično zasebno sporočilce…

»Pozdravljeni!

Pravila za Moj splet:
5) Prepovedano je:
***- žaljenje oz. blatenje sogovornikov oz. avtorjev
***- podpihovanje k spolni, rasni, narodnostni ali verski nestrpnosti
***- objavljanje reklam

Lp«

S strani administratorja sem bil torej opozorjen, da sem se, na pritožbo enega uporabnikov, čigar identiteta je kmalu postala jasna, prekršil zoper etični kodeks dotičnega portala. Ko sem ga pobaral, zoper katero točko naj bi se bil prekršil in dejal, da se mi zdi, da se moti, saj sem ugibal, da je imel v mislih enega mojih drugih komentarjev, mi je »admin« poslal sledeče…

»” Aha, še eden , ki nima hrbtenice se oglaša…LOL” Jaz sem pa brez hrbtenice, zakaj že? Pomešal pojme? Težko si je naenkrat zapomniti toliko zadev, ki si jih zamudil tekom otroštva, dokler smo nekateri brali, ti pa »scal po fasadah”…Daj no, “Okopek”, razloži mi pomen priljubljene fraze “ta je brez hrbtenice” in jo razloži na mojem primeru…Daj, no, imbecilček…

Lp«

Poslal mi je torej kombinacijo komentarja »okopa« in mojo, posledično reakcijo na njegovo, v najblažji maniri rečeno, predrznost, ko me je, nič meni, nič tebi, imenoval za človeka »brez hrbtenice«, kar v »mojem leksikonu« in tistem vseh razumnih in povprečno izobraženih ljudi pomeni notoričnega oportunista, »slinavca, ritolizca, brezkarakternega, patetičnega človečnjaka«…
V odgovoru se mi je zapisalo, da »obžalujem« svoj greh zoper etiko portala, nikakor pa, kakor sta jo doumela z »okopom«, razžalitve »pomembneževe integritete, ponosa in še česa« in da upam, da je bil opozorjen tudi zgoraj omenjeni, saj me je le ta prvi užalil, kar se je, paradoksalno, »adminu« prilepilo, kot del mojega komentarja, nakar sem ga provokativno povprašal, če je razmišljal o ukinitvi »okopovega« »bloga«, ki da »sam na sebi« predstavlja primer »žaljivih vsebin in eksplicitne, sovražne nastrojenosti«, pa mi je nonšalantno odgovoril, da »o tem niso razmišljali« in »Zakaj bi moral, po vašem mnenju, dobiti opozorilo?«…
Ker sem pričel v tem »nonsensu« nadvse uživati, sem mu še dejal, da bom v prihodnje, ko bom želel žaliti »okopa«, poslal zs, ali pa email (kar je seveda bila šala), pa mi je, ves »prestrašen, še isti trenutek poslal:

»10) Uporabnika, ki zlorablja zasebna sporočila za grožnje in žalitve, adminstratorji blokirajo«.

Zatorej se, v silnem strahu, da bi kdo pričel »brisati« moje prispevke, nadvse »vljudno« opravičujem, ker sem bil »poreden«, pravi »bad guy«, ker sem »užalil« ubogega sroteja, svojevrstno »tožibabo«, »okopa« in posipam s pepelom, kot Feniks, obenem prisegam: » Ne bom več, mami! »

Ko smo pred leti z mladinsko nogometno ekipo igrali na enem turnirjev v Nemčiji,  je prizor pred eno »rdečih četrti« izgledal skoraj identično. Zaslepljujoča svetloba, glasna glasba, kopica slinastih, pohotnih, mesenosti iščočih dedcev v poslovnih oblekah, nemalokrat hlačami »na sponko«, na drugi strani pa krdelo v svetlikajoče, »kiču osemdesetih« predane, ultra kratke, oprijete, obline poudarjajoče, »ne bi ih se ni Lepa Brena sramila«, če jim lahko tako rečemo, »oblekce«, krilca, z dah jemajočimi dekolteji, »oblečene kure«, ki postavljajo svoj stas in »bujne vrline« na ogled po »mečkanju« teh hrepenečim »popotnikom«…

   Nocoj sem se, preden sem odšel do dekleta, ustavil na ob teh poznih urah edini odprti črpalki v Mariboru, na Tržaški…Ta, kot jara kača se vijoča ulica, ki spominja na avenijo, je vse od prejšnjega tedna tudi domicil novega nočnega lokala, t.i. »Stand up-a«, ki je, vsaj v mojih očeh, potem ko sem si ga pred tednom na krajši pijači ogledal z nekaterimi prijatelji, deloval »obetavno«, saj me je, ob fantastični lokaciji, navdušila tudi notranja oprema, celoten izgled in ideja z odrom in manjšim teatrom, kjer se bodo najverjetneje odvijali tudi kakšni, »kdo bi uganil«, »stand up-i«…

  Izbor glasbe je takrat, kot tudi po mnogih pričevanjih ljudi, ki so lastnikom blizu, deloval pričakovano – house, lounge,… – vsaj zame, ki tovrstno glasbo v nočnih klubih obožujem, niti malo razočarajoče, ko me je že med tednom udarilo…

   V skrbi za prometom, obiskom, navsezadnje izkupičkom in kar je še zaželjenih parametrov uspešnosti dol. lokala, so se »šefi« odločili, da bo lokal gostil tudi koncerte srbskih »turbo folk zvezd« in že prav kmalu, nagrada ciljani klienteli, ta trenutek najbolj aktualna, »vroča«, popularna »balkanska pevačica«, gostoleča – Seka Aleksič.

     Z orientalnimi ritmi začinjeni »kušl pop« z dodatki nekakšnih »trendy techno beatov«, tako značilnimi za to »kravjo sceno«, prepolno »načičkanih, pomankljivo oblečenih in kot bi rekli Srbi, »obučenih« (glasovno) »kur«, ki si, vključno s svojimi, povsem »enakovrednimi« pandani »z moške strani Donave«, ki nesramno bogatijo na račun vedno slabšega kolektivnega okusa, nivoja kulture, množic, ki še obiskujejo nočne lokale – če, karikiram, »nekad se  slušo’ rokenrol, a danas Mile Kitič mladima je največi idol«…

    Kakršni idoli, takšna oboževalci, bi, brez slabe vesti, lahko rezonirali in ko sem, močno pod vplivom vsakršnih maliganov, najverjetneje, kar danes »mladim« ne predstavlja ne moralne, očitno še manj finančne »dileme«, tudi »belim prahom«, v »kurbini uniformi« ugledal nekoč ljubko sosedovo hčerko, iz bloka, kjer smo nekoč živeli, sem se, resda popolnoma trezen in najbrž zavidajoč, zazrl resnici v obraz – jaz, bodisi postajam star, kot »zemlja«, ali pa, kljub že zavidljivi kilometrini pri ponočevanju in obiskovanju vseh mogočih nočnih lokalov, nebrzdanemu popivanju s prijatelji in predajanju »čarom noči«, v ta kotel nekontroliranega razvrata, seksualne eksplicitnosti in vsesplošne profanosti, nikoli nisem spadal…

Spominjam se, ko sem, kot majhen otrok, »požiral« stripe Mikija Mustra in v enem teh, ko so »Zvitorepec and co.« odšli na Luno, pa jih je zajel satelit, na katerem so, brez izjeme, prebivali sami »medvedi«, sem prvič naletel na popularno prispodobo, takrat še Sovjetov, danes Rusov. Kliše, navkljub Titu in njegovi »samobitnosti« in dejstvu, da je »krmaril« Jugoslavijo skozi nemirne vode nasproti temu »mogočnemu toku«, vzhodnoevropskih, komunističnih držav, kamor smo navsezadnje, spadali tudi mi, o Rusih, kot strogih, mogočnih, a pravičnih, je ostal do danes. Kar je očitno v primeru Srbije in Srbov, pa celo postal del zanimive, »junaške« tradicije, kulture, zgodovine nenehnega, neuničljivega bratstva, prijateljstva, del mitologije, kjer ob že tako »srboritih« Srbih nastopa Rusija, kot »Veliki brat«, na katerega se velja oslanjati, v »dobrem in slabem«. To je del srbske identitete, malodane sleherni Srb, poleg dejstva, da je »ponosan, što je Srbin«, čuti neverjetni ponos in v najslabšem primeru goji obilico strahospoštovanja ob »resnici o starem zavezništvu«…

Da ne bo pomote, Rusija JE ta mogočna, velikanska, monstruozna, fantastična država »tisočerih možnosti«, naravnih bogastev, neverjetnega potenciala, bogate tradicije, zgodovine, kulture, ki ji v svetu ni para, Rusija JE svetu potrebna, kot evropski pandan, vse po letu 1990 samozvane »edine svetovne velesile«, ZDA.

V tem kontekstu je »razkošno paradiranje« ob 63 letnici zmage nad »demonskim režimom«, pozitiven mejnik, saj opominja svet in predvsem ZDA na dejstvo, da Rusija in sloviti »ruski duh«, ki se ga »americanosi« bojijo, kot »hudič križa«, zopet živi, da je Rusija spet mogočna, sposobna nuditi odpor »stričku Samu kjerkoli in kadarkoli«, da ne more biti več predmet zasmehovanja »bogatega zahoda«, ki se je v letih »tranzicije« in največje krize, posmehoval Rusiji in njenemu, zastarelemu »vojaškemu arzenalu«.

Rusija je dovolj močna, velika, mogočna in oborožena, ima dovolj jedrske energije, da se ji ni treba udinjati nikomur, sklepati kompromisov, potlačevati »nacionalnega ponosa«, ki ga je večina evropskih držav, nekje na poti, tudi, oz. celo tistih, ki so se ognili posledicam devetdesetih, izgubila že zdavnaj, v, brez možnosti drugačne konstatacije, riti »velikega brata«, »strička Sama«, ali, kar je še preostalih slikovitih prispodob ZDA…

Kar me moti pri vsem tem, je percepcija večine ljudi, ki nasedajo parolam »ruskih apologetov« o neverjetno razvijajoči se, bogati Rusiji, državi blagostanja, moči in nenehne gospodarske rasti. Seveda, Rusija je velika država, prepolna naravnih danosti, na račun katerih, manipulacije in t.i. »tajkunstva«, je obogatela večina današnjih, novodobnih, novokomponiranih« super bogatašev, »pijanih miljarderjev«, ki živijo širom najmondenejših evropskih prestolnic in, ki, z vsako, na novo zasluženo miljardo, kot »rezidenti svoje matere«, dvigujejo »gospodarsko rast« , BDP in ostalih, popularnih ekonomsko – statističnih, domnevno in splošno sprejetih, kot kredibilnih, pokazateljev naraščujočega blagostanja v državi…

Resnica je, vsaj zaenkrat in še vedno, vsaj na ravni »povprečnega Rusa«, izvzetega iz brezumnega »plesa miljard«, torej tistega Rusa, ki se vsako jutro odpravi na svoj »šiht«, ki ga opravlja za mizerno mezdo, ki vsako zimo zmrzuje, ker nima denarja za kurjavo, ki se je prisiljen nacejati z žganjem, s popularno vodko, ki je brezvoljen, depresiven, apatičen v odnosu do svoje in prihodnosti države – ta Rus je še vedno revež brez primere, kar ga, poleg dejstva, da živi v izjemno neprijetnih podnebnih razmerah, dela za »demografsko ogroženega« »par exellence«…

Število prebivalstva nenehno upada, saj ljudje, rezignirani zaradi tegob »sivega, nemalokrat črnega vsakdana«, nimajo volje, ne želje po otrocih, družinah, saj se tudi sami z najhujšimi mukami prebijajo iz dneva v dan, na drugi strani pa vidimo novega predsednika Medvedeva, njegovega »prišepetovalca« Putina, kako, vznesena ob resda mogočni paradi, govorita o nekakšnem ponosu, zanosu, razvoju, Putin se je, svoj čas, »razvlekel na vse konce sveta«, da bi polovil vse te silne »tajkune«, na račun katerih je moč prikazovati nekakšno rusko blaginjo, »gospodarsko rast«, ki jo danes, braneč svoje položaje, utirajoč »Vladeku« pot v »žametno zgodovino«, z Medvedevom navajata, kot simbol Putinove uspešne politike, sposobnosti in »bog ve, česa vsega še«…

In tako je Srbija, še enkrat v svoji zgodovini, na prekretnici, ko se mora odločati o tem, ali ji bolj ugaja ekskluzivni patronat, torej, kljub vsemu, »podložništvo, a, koncipirano posebej za njih«, Rusije, kjer, do neke mere lahko v nedogled ohranjajo svojo identiteto, »gojijo« svoj absurdno opevani šovinizem in nacionalizem, kjer, podobno, kot v Rusiji prevladuje »vsakodnevno vzklitje novih in novih tajkunov«, narašča pa že tako visoko število revnih, ali pa se odločijo za postopno izgubo svoje identitete v glomaznem trustu, imenovanem EU, ki o kakršnikoli identiteti, prežet z nerazvidno »plastjo dreka, ki ga, tiče v riti« že prevečkrat omenjenega »strička«, seveda, že zdavnaj ne more govoriti, a prinaša s seboj obljube o odprtih mejah, priložnostih za vse, močnem in trdnem evru, kot simbolu, uganili ste, močnega, trdnega in nadvse uspešnega gospodarstva, ki odpravlja revščino, ob tem pa s seboj prinaša »kozmopolitski duh« ideje o »enem evropskem narodu«…

Prihodnjih deset let prinaša odgovor na vprašanje o nadaljnji usodi Srbije in žal moram rezonirati, da sam, ob novicah o silnih možnostih Šešljevih »radikalov« na volitvah«, ne vidim »preveč svetlobe«…

Minuli teden, ki smo ga, »začuda«, kot že prenekatere pred njim, »nonšalantno pustili za seboj«, nas je, sodeč po odzivu slovenskih blogerjev, katerih »glas« je vedno merodajnejši indikator občega stanja duha, »presenetil« z dvema »presežnima« novicama, ki sta postali »materi vseh novic« ; ena je, podobno, kot slovenski, prizadela ves, globalni živelj – novica o »reality show-u« hitchcockovskih razsežnosti v režiji »sosedovega Fricla« - druga pa je, v opravičilo preostalim blogovskim portalom, pretresla in ustvarjalno navdihnila predvsem večinsko »doljnještajerske« uporabnike Večerovega portala, ki seveda, z epicentrom »desno od Koloseja«, na mojo in grozo marsikaterega »domorodca«, postaja sinonim za slovenski pandan »srbskemu kiču, poflu, nikakvoči, profanosti in nizki kulturi, kakršen je TV Pink za dijasporo«, gre za novico o »poroki« nekakšnega Damjana Murka (čeprav, ob čemer me je groza, seveda, zaradi absurdnega zanimanja množičnih medijev, na katerih vpliv smo v večji, ali manjši meri vsi »obsojeni«, vem, kdo je Damjan Murko, sem namerno opredelil njegovo ime, ki predstavlja to bizarno kreaturo, kot nepomembno, nikakršno, nekakšno, »kr neko« )…

Kot sem omenil, smo danes, ob pomanjkanju meril za kakovost, moralo in etiko televizijskih hiš, iščočih nekakšnega »instant spektakla«, za katerega potrebujejo »klovne, dvorske norčke«, dejal bi, veliko njih, vsi, če se želimo ogniti popolni izolaciji, »neobveščenosti«, primorani konzumirati tudi »litre in litre gnojnice, ki jo mediji polivajo po nas, vmes pa zvesto in naivno pričakovati, da se bo vmes »prikradlo« kaj pregrešno koristnega, kvalitetnega, okusnega…

Kar me je, na nek način, ne morem reči, presenetilo, veliko bolj, dejal bi, »zbodlo v oči« je dejstvo, kako so se pišoči lotili pisanja o tej »novici«. Nemalo zapisov je, v stilu nekakšnega »požarreporta« opisovalo najtrivijalnejše, prav tiste najbolj obskurne detalje, kakršni bi ljudi, če bi »fenomen Murko« opazovali z gledišča razumnikov in ne tistih, ki »spaki Murku« nezavedno zavidajo t.i. »slavo, soj luči, reflektorjev« in nikakor ne morejo dojeti, kako si jih ta »ostudno kreatura« zasluži, oni, veliko bolj »normalni«, »boljši«, pa ne, nikakor ne smeli zanimati…

Seveda, brez kakršnegakoli dvoma lahko trdimo, da gre za močno neuravnovešenega človeka, glasbeno in drugače neizobraženega, latentnega geja, ki je v svoji igri »javnega zanikanja«, »feminilnimi kretnjami« in zdi se, nekakšnim iskrenim stališčem o tem, da je »sjajen pevec, estradnik »par exellence«, ki ima svojo bazo oboževalcev, ki doživljajo ekstazo na njegovih koncertih in občutek iskrenega veselja, ko izda kakšen »nov komad«, da je »normalno«, če domnevno heteroseksualni moški, ki si domišlja, da je nekakšen umetnik, kreativec, izjavlja, da bi si želel biti, kot »kraljica slovenske estrade, Helena Blagne«, da se »urejeni moški pudra« in podobna »sranja«, še veliko ostudnejši, kot bi bil le v primeru, da bi, kot, karikiram, »Fredi Miler«, le »slabo pel in smešno izgledal«…

Žal težava, kot vedno tiči v »nekem drugem grmu« in ne v srži same stupidnosti, »bedastoče«, obskurnosti, nagnusnosti, »kičavosti«, nekvalitete in bizarnosti dogodka »poroke« in subjekta posmeha in vseobsegajočega zgražanja samega, težava je v percepciji splošne javnosti, dojemanju, opazovanju in vplivu, ki ga imajo tovrstne »cirkuške predstave«, ki sodijo prav in samo tja, v »cirkus«, v predstavo z eno in edino temo – »freak show« - na obči živelj, ki sebe kliče »normalen, povprečni«…

Povprečni konzument vsega »sranja«, ki nam ga ponudi »posvečena, malodane sakralna škatla« je zgolj in samo še ena »ovca v krdelu, imenovanem obča drhal«, njega ne moti zaskrbljujoče dejstvo, da je TV za ceno »spektakla v živalskem vrtu« in posledično, pa najsi gre še za tako minornega, zaslužka, pripravljena ponuditi priložnost »petih minut slave« vsakomur, pa tudi »hudiču«, če je treba, njega »moti«, ker je prav Murko, ki ga dojema za sebi inferiornega, »slabšega«, »tam, kjer bi si on želel biti, če bi se mu le dalo ločiti od svojega krdela« - z drugimi besedami, »povprečnež« uživa v dejstvu, da je lahko nekdo, ki ga »On« »pelje hcat« v vseh pogledih, »slaven«, v tem se napaja njegov, sicer venomer potlačeni/potlačevani ego, le na ta način se manifestira, kaže navzven, saj je sicer prirojeni konformizem v njem premočan, da bi bil sposoben, si želel izstopati, saj na piedestal vrlin pred vsemi drugimi postavlja skromnost, ponižnost, »zlitje z večino«,…

Edina razlika med naravnimi katastrofami tipa »manekenk in misic, ki pojejo, želijo estradno kariero« in Damjanom Murkom, npr. Sanjo Grohar in D. M. je dejstvo, da je ona lepa, seksi, »pofukljiva«, da bi jo »marsikateri dec položil«, prenekateri najverjetneje celo »omožil«, Murko pa je, s svojo »dvospolnostjo« ostuden, nagravžen, kot bi ga najverjetneje »okarakteriziral« »average Joe«, »povprečni Janez«, - »grd kot smrt«…

Mediji, oz. lastniki medijev niso (poslovno) neumni, indikatorji trenutnega stanja duha širom sveta so takšni, da je jasno, da so povprečni konzumenti, gledalci, ki preživijo za sprejemnikom vsaj nekaj ur, najpogosteje pozno popoldne in zvečer, nezahtevni gledalci, ki si želijo preproste, »no brainer« zabave, ki draži le njihove primarne, živalske čute, v njih vzbuja bodisi pohoto, bodisi željo po nasilju in napajanju svoje sicer potlačene narcisoidnosti, ega. Težava ni samo v medijih samih, težava, ki se sicer, na prvi pogled zdi »zapletena« in ki je navsezadnje težava le v toliko, ker »poneumlja že poneumljene«, se skriva v samem jedru naše družbe, ki se prične s še vedno »posvečeno matico«, »almo mater«, »počelo vsega«, »prvobitno družino«, nadaljuje pa v izobraževalnih ustanovah, katerih edini namen je kreiranje, pa naj se sliši še tako patetično, morda nekomu tudi »obrabljeno«, lahko vodljivih konzumentov, obdarjenih z izoblikovanim »instant spominom« in oropanih vsakršne kreativnosti, želje po učenju, izobraževanju, ki ni neposredno povezano z domeno njihovega delovanja, ki jim »prinaša kruh« in v nadaljevanju beneficije, ki se smatrajo za »statusne simbole«, kot so avtomobili,…

Prav neverjetni manifest Nietztschejeve teorije o »večnem vračanju enakega” ; kar je svoj čas, v malodane identičnem kontekstu, v svojih satirah, kritiki tedanje rimske družbe, zapisal Juvenal, velja, tudi tisočletja za tem, še bolj, kot kdajkoli, tudi danes – nepregledne horde ljudi, ki so vpeti v neprekinjajoči se, »začarani krog«, kjer pretežni del dneva delajo, uporabljajoč svoj, zelo ozki spekter znanja, da si zaslužijo »svojo rezino kruha«, ko pridejo domov, vsi izčrpani, si, tudi v svojih najhujših morah, edino ne želijo razmišljati, zato je tukaj stari, dobri »tivi«, ki jim ponuja poceni, »izi«, lahkotno zabavo, s pomočjo katere počasi, a zanesljivo, potonejo v spanec. Takšni se, nesposobni razmišljanja in kakršnekoli civilne inciative, zbujajo vsak, sleherni dan v svoj osebni, »groundhog day«…

Na enem blogov sem imel, vsaj zame, na nek način konstruktivno, vsekakor pa nadvse zanimivo debato z enim blogerjev, ki je na teh straneh, kljub nekaterim dispozicijam, ki jih sam smatram za zgrešene in iz katerih se napaja večina njegovih prispevkov, eden boljših…
Šlo je za debato o “obstoju”/”neobstoju” boga, kjer sam, podobno, kot on, na vse kriplje, vleče vrv k sebi, na “drugo” stran, seveda vehementno zavračam kakršenkoli obstoj “nadinteligentnega stvarnika”. Pa se mu je, kot verujočemu v “religiozne vraže”, primerno, zapisal eden najpopularnejših “argumentov” cerkve in verujočih, ki jih vzneseno uporabljajo v boju z “ateisti” (ki, kot se bo v kasnejšem zapisu izkazalo, niso venomer povsem prepričani, ali pa njihovo prepričanje izhaja iz napačnih predpostavk-v takšnem, samo in izključno takšnem “okolju” lahko ti “argumenti” tudi uspevajo, padejo na “plodna tla”, zasadijo dvom,…), naštevanje velikih zgodovinskih osebnosti, nemalokrat celo znanstvenikov, ki da so po “zgodovinskih” pričevanjih (prav neverjetno je, kako se včasih kategorično naslanjajo na zgodovinska pričevanja, ko zaslutijo priložnost, “prežeč kot šakali”, da bi se razumniki ujeli v kakšno past lastnih sofizmov, na katere se ti kasneje obešajo, kot podivjani - kar je zmotno, je njihovo prepričanje o tem, da če v znanosti obstaja vrzel, da je edina alternativa za zapolnitev te vrzeli “Bog”) bili “globoko verni” in da je prav ta, “iskrena vera” nedvomno pripomogla k njihovim “božanskim stvaritvam”. Tako sem mu bil odgovoril…
“”Isauros”, ne dvomim, da so obstajali in še obstajajo ljudje (za kar si, kar je kompliment, na nek način zaslužen tudi ti), ki so, kljub visokemu intelektu, kreativnemu, a tudi kritičnemu duhu, na nek način verjeli v “Boga”, a govoriti o resničnih motivih teh ljudi, “iskreni veri” je, tako z moje, kot tvoje strani povsem deplasirano, saj ne moreva vedeti zagotovo…Vso pravico imaš verjeti v njihovo “iskreno vero”, pri čemer ti lahko jaz z vso pravico oporekam, ko ti v “iskreni veri” zatrjujem, da jih je večina te z “iskreno vero” navdihnjene stvari, umetnine, znanstvene dosežke, karkoli, počela predvsem iz egzistencijalnih razlogov in trditi, da je, npr., Mozartu “vera” pomagala pri nekaterih brezčasnih delih, je čisto navadna “vraža”, pri čemer mi boš sedaj najverjetneje pod nos “pomolil” kakšno zgodovinsko “buklo”, kjer piše, da je Mozart zagotovo bil globoko “veren”…Veliko raje verujem/verjamem, da je marsikoga od njih k nekakšni “boljšosti” spodbodla/spodbudila  kakšna ženska…Sicer pa, Dostojevski, najverjetneje največji pisatelj vseh časov (subjektivno, priznam) je svoja fantastična dela, kompleksne in številne like oblikoval, da bi se dokopal denarja za “kockanje”, v zelo kratkem času - je bil pač sposoben, “genij”, če želiš, v tem ni nič “božanskega”, takšne konstatacije o “velikih umih” in njihovi “veri” so plod “nezavednega zavidanja” - “kako lahko ta, ki je popolnoma isti človek, kot jaz, sklada tako božasnke stvaritve, piše takšne romane?!”, iz česa izhaja sklep, najpreprostejša redukcija, iz katere izhaja večina “dokazov in sklepov” o “obstoju boga” - “mu že mora , vsaj na nek način, “Bog” pomagati!!!”
Kar se tiče zgodovinskih pričevanj, gotovo je bilo v tistem času tudi veliko zgodovinarjev, ki so bili iz podobnih razlogov naklonjeni cerkvi, ali so preprosto “sklepali”, saj, kar se resnično dogaja v glavi slehernika, nam, “smrtnikom” ni dostopno-v nebo vpijoče dejstvo pa je, ki je preverljivo, da je v ZDA, kjer je sicer najmanj 90% prebivalstva vernega in kjer mislijo, da je “ateist” podobno, kot “hudič”, več kot 90% znanstvenikov, akademsko delujočih ljudi na univerzah širom te velike države, deklariranih “ateistov”, podobno velja za Anglijo, ki je resda malodane že povsem sekularna,…
Kar je potrebno pri tem pripomniti, pa je dejstvo, ki se ga ljudje ne zavedamo, da obstaja več stopenj t.i. verovanja, ali “neverovanja” in, če poenostavim, ni nujno, da sta si dva “ateista” povsem podobna in obratno…
V znanosti obstaja zadeva, ki se ji reče “spekter verjetnosti”, ki se ukvarja z rangiranjem, umestitvami različnih človeških sodb o “božjem obstoju”, ki v osnovi temelji na dveh skrajnostih, “teizmu” in “ateizmu” v njunih absolutnih razsežnostih…
Gre za sledeče:
1.Prepričani teisti. Stoodstotna verjetnost boga, po Jungu:”Jaz ne verjamem, jaz vem.”
2.Zelo visoka stopnja verjetnosti, čeprav manj od 100% so t.i. “De facto teisti”.”Tega sicer ne morem zagotovo vedeti, vendar močno verjamem v obstoj boga in živim v skladu z domnevo, da je.
3.”Zelo sem negotov, vendar me ima, da bi verjel boga”. Tukaj gre za t.i.tehnične agnostike, ki se nagibajo k teizmu, stopnja verjetnosti sicer presega 50 %, a ni zelo visoka.
4.Natanko 50% verjetnosti velja za popolnoma nepristranskega “agnostika” - “Božji obstoj in neobstoj sta popolnoma enako možna.
5.”Ne vem, ali bog res obstaja, a sem bolj, kot ne, skeptik.”Tukaj gre za t.i. tehnične agnostike, ki se nagibajo k ateizmu, pri čemer je stopnja verjetnosti že nižja od 50 %, a ne pretirano nizka.
6.Tega sicer ne morem zatrdno vedeti, vendar menim, da je obstoj boga malo verjeten in živim v skladu z domnevo, da ga ni.”De facto ateisti”, nizka stopnja verjetnosti, čeprav večja od nič.
7.Prepričani ateisti, ki podobno, kot Jung v obratni skrajnosti, trdijo:”Vem, da ni boga, enako dobro in prepričano, kot Jung “ve, da je”.”
Kot sem mu kasnje tudi napisal, se sam najdem v zadnjih dveh kategorijah, kje se boste pa našli vi sami, pa je domena vas, zgolj in samo vas…

“Herojem” 2

Ta prispevek je bil sprva mišljen, kot ekskluzivna domena portala “rtvslo”, pa sem se namenil tudi “gorečnežem” z drugih strani, ki me “obožujejo”, nameniti nekaj skromnih vrstic…
Ob zadnjem prispevku, ki sem ga oddal, kjer sem “kritiziral religijo in vero”, sem si očitno, ob siceršnjih zamerah, ki jih do mene goji fanatična, “klerofašistična” srenja, nakopal tudi bes in silni srd “pobožnjakarskih” apologetov “mohammedanske vere”, ki na teh in mnogih drugih straneh promovirajo “svojo vero”, sebe, kot njene slednike, kot “boljše”, ” bolj človeške”, ” bolj pobožne”,…
Ko sem se že na blogu enega teh “gorečnežev” zapletel v minorni verbalni konflikt, si je le ta v trenutku jel ogledati moj profil in ga tudi nemudoma ocenil- s cvekom, seveda, pri čemer je razgalil resnično naravo svojega “pobožnjakarstva” - sem “pobožen”, sem “človeški”, sem “dober”, če me kritiziraš, če kritiziraš “mojega boga”, sem pa zloben in maščevalen…
Ko sem “izdal” še prispevek na to temo, se je na mojo stran vsul plaz ljudi, ki jih očitno, glede na dejstvo, da so moji zapisi slovnično in drugače, večini tukaj pišočih, kljub vsemu superiorni, moti moj odnos do “boga”, moj odnos do “nacionalizma”, ki je veliko bolj povezan s samo religijo, kot se zdi na prvi pogled, moj profil, ali celo slika ježa, ki ga imam “prilepljenega” v ozadju, saj si drugače kriterijev za njihove ocene mojih prispevkov, žal ne znam razlagati. Morda pa “resnico” pozna sam “bog”…
Torej, če vas slog in ton pisanja, ki v mojih prispevkih niti naključno ni naklonjen, ne krščanstvu, ne islamu, ne katerikoli drugi obliki religije, niti veri sami, tako zelo iritira, da v napadih besa, ocenjujete moje prispevke, ki jih brez kakršnekoli pretirane pretencioznosti lahko razglasim za večini vam, tako, ali drugače presežne (kar ne leti na mojo “odličnost”, veliko bolj na vaše pomankljivosti), z neomajnimi “cveki”, ker vam nisem všeč jaz osebno in posledično temu tudi vse, česar se lotim, vam svetujem, da se mojega bloga in prispevkov na njem, ognete v velikem loku in sebi prihranite obilo stresa, meni pa zgražanje nad ostarelim “Dorianom Greyem”, ki se zrcali v ogledalu, ki vam stoji naproti in vas razgalja do fundamentov…

V poplavi vseh mogočih blogov, ki, bodisi vse svoje zapise temeljijo, generirajo iz svojih najglobljih, »verskih čustev«, kjer različni ljudje pišejo, prilagajajo svoje poglede na svet, svoje sveto nazore, očitno pogojeno z od staršev in okolice, v kateri so odraščali, privzgojenimi »vrednotami in moralo«, blogov, ki predstavljajo »vero svoje skupnosti«, kot tisto »pravo«, kot predmet »absolutnega spoznanja«, blogov, v katerih »zvesti verniki« na vse pretege branijo »svojo vero«, po drugi strani poveličujejo »prestope vernikov« iz ene v drugo, me je pred dnevi »doletel« še ogled dokumentarca o »težavah«, ki jih imajo »razumni« ljudje v ZDA, ki se morajo spopadati z vehementnimi predlogi »kvaziznanstvenikov« o tem, da naj bi v šolah pričeli, namesto, ali v najslabši obliki, ob »teoriji evolucije«, predavati o t.i. »inteligenčnem načrtu«, kot alternativni »znanstveni«!!! teoriji o nastanku sveta…

          Gre za ljudi, ki s pomočjo kopice »pravovernih znanstvenikov« (torej, človek, ki ves svoj življenski opus in obstoj osmišlja na osnovi razuma, si pretenciozno reče »znanstvenik«, zagovarja tezo o nastanku sveta, ki s kakršnimkoli razumom, racionalnim, znanstvenim spoznanjem, nima nikakršne zveze), t.i. kreacionizem, preoblečen v »nedeljski gvant« in kasneje poimenovan »inteligenčni načrt«, dojemajo, kot – pazite, ne alternativo znanstveni teoriji o nastanku sveta, marveč »alternativno znanstveno teorijo« - vse, kar ob tem navajajo, kot svoj argument, pa je »laična izjava«, da ima »evolucijska teorija« svoje »prazne hode«, torej, da obstajajo dol. segmenti v naravi, ki jih ta ne more, ali jih samo nepopolno razlaga in, da je potrebno tej »nepopolni teoriji« dodati teorijo o »stvarniku«, nadčloveško, nadnaravno inteligentnem kreatorju, ki je »Zemljo, vesolje, svet,…« ustvaril v šestih dneh, češ, da si, s pomočjo tega, v kooperaciji z Darwinom, v popolnosti lahko razlagamo svet, kar, če nekoliko premislimo, veliko bolj, kot na teizem, »smrdi« po t.i. deizmu…

      Torej, navkljub silnemu razvoju, napredku znanosti skozi tisočletja, še vedno ne moremo reči, da so nam vse stvari docela razložljive (jasno je tudi, da nam je danes razložljivih veliko več stvari, kot so ljudem bile v časih nastankov Abrahamovih religij, da ne omenjamo tistih iz časov prvih civilizacij ob rekah Ganges, Ind, Nil, Evfrat, Tigris,…), čeprav je jasno, kot »beli dan«, statistično in razumsko«, da se je znanstvenemu napredku primerno, pričelo zmanjševati tudi število čudežev, »od boga poslanih« prerokov in njihovih neverjetnih »projektov«, sugestibilne moči, ki so jih imeli na, tedaj še po večini nepismene ljudi, katere so  kasneje, seveda, naučili brati, z  namenom, da bi ti lahko prebirali sicer edino predpisano čtivo, berilo, ki je bilo, bodisi, v primeru t.i. Abrahamovih religij, »Stara zaveza« za Jevreje, »Nova zaveza« za, nekoč pogane, ali, tudi nekatere, nekoč Jevreje, ki so, podobno, kot »pogani«, »silom prilike«, »prestopili«, ter »Koran« za »mohammedanske slednike«, muslimane (ki sicer Mohammeda ne častijo, kot »Boga«, kot kristjani svojega »maziljenca), zaprisežene Allahu…

   Toda, dejstvo, da nam nekaj ni razložljivo, ne pomeni, da nam nekega dne, podobno, kot je šlo v primeru, zopet karikiram, »blasfemije o Zemlji, kot okroglem nebesnem telesu, ki se vrti okoli svoje osi in okoli Sonca«, kot takšno, ne bo postalo, dočim, dragi verniki, dejati, da je za nekaj zaslužen »Bog«, da je nekaj kreiral »Bog«, ne pomeni in ne razloži absolutno ničesar-NIČ – razlaga o nadinteligentnem stvarniku ne more biti in nikoli ne bo ekvivalentna »znanstvenim teorijam«…

   Meni popolno (no, morda ne tako popolno) enigmo predstavlja dejstvo, da je, na neki točki zgodovine, človeštvo sprejelo »tihi konsenz« o tem, da so t.i. »verske pravice« vredne privilegijev napram ostalim, fundamentalnim, človeškim, da so jim, v veliki meri superirorne, več vredne, da se, npr., lahko vtikamo v politična in drugačna prepričanja slehernika, a, ko gre za »verska«, se jih »ne dotikamo«, ker lahko koga užalimo in »verska razžalitev« je vendar toliko hujša od razžalitve našega očeta, mame, brata,…

      Če se, npr., pojavimo v tipični »neonacistični opravi« sredi Kongresnega trga, v osrčju trenutne »prestolnice razvite Evrope«, samozvane »zibelke medčloveške strpnosti«, v bulerjih, z obrito glavo in pričnemo udrihati, tako verbalno, kot fizično, po »črnuhih«, »pedrih in lezbačah«, nas bodo prav kmalu zajeli »možje postave« in predani bomo v takšen, ali drugačen, kazenski postopek,…

     Če bomo, kot fundamentalisti, katerekoli »vere trolistov«, pa naj smo muslimani, ali kristjani, »izražali svoje mnenje« o homoseksualcih, kot »grešnikih, ki bodo končali v peklu«, jih žalili, za njih zahtevali pripor, pozivali k linču in podobne nebuloze, je edino, kar potrebujemo, da bi se »izvlekli s celo kožo«, torej privilegirano napram »ateističnim državljanom«, ki sovražijo iz »hudičevih vzgibov«, da razglasimo svoja bolna prepričanja, »principe, vrednote, sovražna stališča« za »verska« in brž se bodo, celo »dežurni liberalci«, obrnili stran in si, vsaj zamrmrali v brado – »v verska čustva, prepričanja se pa ne dreza«…

    Podobno stanje duha v družbi je, povsem nasprotno »argumentom« »naprednejših vernikov«, ki se, iz nekakšnega konformizma (ki je že v osnovi poglavitni razlog kolektivnim blodnjam), do neke mere strinjajo s tezo, da organizirane religije le niso tako zelo »pozitivne«, da pa je sama »vera« čista, dobra, koristna, nedotakljiva, zveličavna vrednota, ko pa je resnica, predvsem zaradi zgoraj omenjenih razlogov, povsem drugačna – vera sama je omejujoča, zanika in pači veličastnost tuzemskega življenja, navsezadnje pa, kar ni tudi najmanj  pomembno, ustvarja platformo, pogoje za delovanje, uspevanje fanatizma, primitivnega fundamentalizma in stremenja k iracionalnim rešitvam, ko bi zgolj racionalen vpogled v hipotetično situacijo, nemalokrat razrešil še tako, navidezno nerešljive konflikte – česar, pa naj se še tako trudijo, ne morejo zanikati še tako slepo verujoči, pa naj bodo kristjani, muslimani, pa tudi judi;v imenu »vere«, »boga« so ljudje veliko lažje prelivali kri, saj so, osvobojeni slabe vesti, v upravičenosti zveličavnega boja za svojo vero in svojega »boga« iskali smisel in ob kolateralnih žrtvah opravičevali »sredstva z dosego višjih zveličavnih ciljev«, ob tem v samem ustroju vere, s sistemom odpustkov in nagrajevanj, prejemali »svetohlinsko potuho« samozvanih »posrednikov do »Boga«…

   Če bom nocoj, med svojim R.E.M. stanjem dosanjal »sporočilo Boga« o svojem, sicer patetičnem »falusu«, kot totemu nove religije, ki mora odslej v svoje vrste novačiti ljudi, ki neomajno verujejo v mojo neobvladljivo, nenadkriljivo moč, kot »nebeškega žrebca«, »predmeta vseh ženskih mokrih sanj« in ga nekaj dni kasneje pričel obelodanjati na enem mestnih podijev, kot kakšno obliko novodobnih »filipik«, objavljati v časopisih, ter vsaki družbi, v kateri se bom, nemalokrat tudi z namenom širjenja svoje »vere«, pojavljal, bom slejkoprej, tako, ali drugače, »hospitaliziran«, razglašen za mentalno bolnega šizofrenika,…

        Če pa mi bo v svoje »blodnje« uspelo prepričati kopico sugestibilnih, konformističnih naivnežev, nas bodo sprva proglasili za sekto, ko nas pa bo dovolj, več, kot kakšnih tisoč, se bomo razglasili in povsem legalno registrirali, kot novo versko gibanje in »čudežno« bomo, v katerikoli državi, osvobojeni davkov!!!

      »It’s alive, it’s aliveeeeeeeeeeeeeeeeee!!!!!!!!«