urbana profanost

     Pred kakšnim dnem sem na meni enem najljubših blogov prebral zanimiv prispevek o raziskavi na temo takšne in drugačne strukture ljudi, ki bi/bodo volili za Baracka Obamo v morebitni »vojni za Belo hišo«.

   Avtorju se je zapisalo, da naj bi, po anketi sodeč, kar četrtina belopoltih, volilno upravičenih prebivalcev ZDA, »demokratov povrhu«, ki ima negativno mnenje o Obami, le to baziralo na nesporazumu, napačnih podatkih, insinuacijah o tem, da naj bi bil Obama, ki še posebej zavoljo svojega »middle name«, resda zveni muslimansko, arabsko, Musliman.

    Kar, najkasneje po mitskem »enajstem septembru«, v ušesih povprečnega, izjemno slabo izobraženega, razgledanega Američana, zveni, kot sinonim za »hudiča, Sotono, antikrista« in kar je še priljubljenih izrazov za »gospodarja teme«, ki je primerljiv s starogrškim »Hadom«, »bogom podzemlja« v antiki.

    Takrat so grožnjo »demokraciji«, kulturi in intelektualnemu razvoju, v tem pomenu izjemno razvite antične Grčije, predstavljali Rimljani, ter njihov naraščajoči imperij…

    Danes so, vsaj »po Bushu« in njegovi administraciji, ogrožene ZDA in z njimi ves »svobodni svet«, ki mu, sicer neuradno, načelujejo, kar je, pa čeprav se sliši še tako obrabljeno, bil le paravan za to, da je lahko znameniti »Patriot act«, svojevrsten »dodatek« k ustavi ZDA, ki pa je seveda veliko več, saj s svojo mrakobnostjo malodane izničuje vse, čemur so se praočetje današnjih Američanov, ko so leta 1791 izd(el)ali ustavo, zaobljubili, ugledal »luč svetlobe«…

    Korenito posega v zasebnost in takšno in drugačno, nekoč samoumevno, integriteto slehernega posameznika, iz sence resničnostnih spektaklov pa je dokončno stopil dejanski »Veliki brat«, ki so ga ljudje, kar je seveda paradoksalno, a zato nič manj plod premišljene akcije, sprejeli medse, kot »mesijo«, »odrešenika«; kot posledica zmešnjave, delovanja lastne vlade proti svojemu ljudstvu, ki vanjo in »boga« neomajno veruje, vanj ne dvomi in seveda, slepo »pograbi vsakršno kost«, ki mu jo ta, masteč se v »kuhinji lastne sprevrženosti«, vsake toliko, kot psu vrže proti tlem, je, »od nikoder« ateriral v »obljubljeno« deželo, da bi rešil njene, nič manj »posvečene, obljubljene« prebivalce.

      Edini, ki so, pogojno rečeno, v resnični nevarnosti, so navadni, vsakdanji ljudje arabskega sveta, tisti, ki molijo »vse prevečkrat dnevno«, ki so vse pre-bogaboječi, ki od silnega bogastva z naravnimi surovinami prepojenega Bližnjega vzhoda nimajo ničesar in si od njega še manj (lahko) obetajo in vojaki, ki v silnem nacionalnem zanosu odhajajo na fronte, od koder se, še poprej spoznaje vse zablode »domovine, ki jo tako ljubijo«, nikdar ne vrnejo.

    Verski fanatizem Američanov, ki, blago rečeno, »boga« in svojo domovino, jemljejo »vse preveč resno«, je šel celo tako daleč, da je Obama, v želji po ohranitvi svojih možnosti za kandidaturo, moral zatajiti, se distancirati od sebi dolga leta zelo ljubega pastorja Jeremiah-e Wright-a, svoj čas »duhovnega vodje zgoraj omenjenemu, ki je navdahnil eno Obamovih knjig, sicer pa znanega po svojih značilnih pridigah v časa  36 letnega delovanja v Trinity United Church of Christ, v »vetrovnem mestu«, Chicagu.

     V »umazani« kampanji, ki jo tokrat bijeta vse premalo uglašena demokratska kandidata, so se kot jastrebi napojili v eni njegovih pridig, kjer kritizira ZDA in njihovo politiko, iz konteksta izluščili le tisto, potrebno za diskreditacijo Obame ,  in mu to, »nič meni, nič tebi« pripojili, kot nekakšen »modus vivendi«, pri čemer izpade, da je Barack nekakšen »zaničevalec« ameriških vrednot-te se danes milje razlikujejo od vrednot ameriških ustanoviteljev, ki so bili vojno za »pobeg izpod jarma« imperialistov, proti vsemu tistemu, kar se danes prezentira, kot »ameriška vrednota sam na sebi«…

     »Statue de Liberte« je danes le karikatura nekih sanj o »svobodi, enakosti, možnostih za vse«, medtem ko bdi nad »mestom, ki nikoli ne spi«, nedoločljivo zre v prazno, v smeri »Rokavskega preliva«, od koder je, nekoč, na pot »prek luže«, krenil poln zanosa, entuziazma, ki si ga je delil s po svobodi hrepenečimi ljudmi tedaj »Novega sveta«…

    Zdi se, da v svetu, ki pooseblja vse najslabše, kar nam je dalo krščanstvo, kjer je t.i. ateizem »greh«, ki ga kandidatu za predsednika ne oprostijo, kjer so, temu primerno, prav vsi kandidati, tudi tisti, ki se jim ob okoriščanju na rovaš populistične retorike in »baze«, ki predstavlja nenadkriljivo ploščad, svojevrstno kalilnico »bedakov, ki bolj, kot kjerkoli padajo na patetične puhlice«, ki se praviloma pričenjajo z »I am American«, končujejo pa z »God bless America«, obrača želodec, prisiljeni uporabljati inštrumente tovrstne sprevržene politične tehnike, ta nima kaj iskati.

    Kot sem zapisal že na, v uvodnih vrsticah omenjenem blogu, gre za svet, v katerem kandidati in kasnejši predsedniki, v imenu »svobodnega sveta« in »krščanskih vrednot«-ki niso nič druga, kot kamuflaža za neke druge vrednote, tiste materialne, vodilo pa ni »Dekalog« in ameriška ustava, marveč nenehno povečujoči se dobiček »bankirjev«, na rovaš izkoriščanja »naravnih danosti«, v tem primeru nafte, »črnega zlata«-bijejo »vojne s svetovi«, ki jim, vedno znova, očitajo odsotnost »demokracije«, »svobode in svobodne izbire, tudi vere« in jim jih, na le sebi lasten, »filistrski« način, »nudijo«, bijejo »vojne s svetovi«, ki jim v pokroviteljski maniri očitajo fanatizem, fundamentalizem, »djihad«, kot zgrešeno vrednoto; muslimanski fundamentalizem vsekakor obstaja in je, do neke mere, resen problem skupnosti, družbe, države, ki jo prizadeva, toda, mar ni »širjenje demokracije« v predele sveta, ki ga še nimajo, le nekoliko, v »celofan zavita«, ameriška verzija »djihada«, tistega krščanskega, »svete vojne« za širjenje in obstoj »krščanstva«, vrednot nekakšne demokracije?!

Čebljaje o, običajni vsakodnevni »folklori« brezdelju zaobljubljenega, primerno, povsem nepomembnih zadevah, z nekaterimi prijatelji, me je, med srebanjem kavice »tres nonchalant«, prešinilo…

     Kavo sem srebal z enim prijateljev iz otroštva, s katerim sva skupaj odraščala, poganjala korenine, naredila prve nogometne korake, se skupaj zaobljubila »svetemu klubu«, kasneje igrala skupaj nogomet tudi v enem drugoligaških klubov…Skratka, na tega človeka sem navezan, imam ga, v tipično nostalgični maniri-rad. Čutim se mu, tako, ali drugače zavezanega, pripadnega, kar me, po drugi strani dela tudi za »izvedenca«, poznavalca njegovih karakternih potez.

      Imel je težko otroštvo, katerega opisovanje bi zvenelo surrealno, odraščal je v družini, ki je dajala izrazu »disfunkcionalna« prav poseben pomen, čeprav se nikoli ni kaj prida učil, še manj kazal kakršnekoli želje po branju, izobraževanju, zna biti zabaven, duhovit, na trenutke je celo, kar v »moji knjigi« pomeni znamenje »inteligence«, sposoben »suptilne«, celo lucidne, samoironije.

   A tema današnjega prispevka , čeprav nanašajoč se na zgoraj opisanega, nima prav nikakršne zveze z dejanskim opisovanjem prijateljevih karakternih lastnosti, ali iskanjem izvora nekaterim njegovim, recimo jim, »hibam«; veliko bolj se nanaša, s pomočjo primera, ki sem ga podal, v »liku in delu« enega prijateljev, na obče stanje duha v slovenski, širši, takšni in drugačni, družbi, tudi t.i. »blogerski sceni«, ki je kar priročen indikator zgoraj omenjenih vedenjskih in vzorcev nivoja kulture dol. naroda, v tem primeru, popularnih »Butal«.

      Opisovani je namreč, v nekem trenutku, ki je prekinil, tokrat, povsem prijetno tišino, izjavil nekaj v smislu:«Pizda, treba je glasovati za Marka!«

      Za tiste, ki, kot sam, v trenutku, ko ste slišali ime, kot se kasneje izkaže, »novega ljudskega junaka«, niste vedeli, za kaj gre, sem dolžan podati pojasnilo. Gre za »brezdomca« Marka, ki menda (tisti, ki si vsakodnevno grizete nohte ob tej grozljivki, boste začudeno izbuljili oči…) nastopa v še eni sezoni licenčnega resničnostnega šova, ki je, z nekoliko zapoznelo reakcijo, v primerjavi s preostalim, »razvitim, zahodnim svetom«, obsedel deželo »na sončni strani Alp« že pred kakšnim letom, ob svoji premieri, kjer je, mimogrede, zmagal tujec, sicer resda slovenskih korenin, pa vendar tujec, Andrej, če se ne motim.

     V tem zapisu se nisem osredotočal na resnično življensko tragedijo omenjenega Marka, moj »fokus« je/bo usmerjen v dvoličnost in ves spremljajoči patos, ki ga »Slovenci« demonstrirajo ob podobnih televizijskih »bakanalijah za večinsko sodrgo« in, ki, golo statistično gledano, kažejo na »svetovljanskost« podalpskega življa.

      Po rezultatih, pogovorih »ob kavi«, vse slovenske bloge prepredajočem duhu neverjetnega pozitivizma, celo aktivizma v zvezi z zaščito in podporo »mirnim, ubogim, izkoriščanim, revnim, drugačnim, tujim«, sodeč, je povprečni Slovenec strpen, ekstrovertiran, naglašeno »filistrski«, odprt, »človek sveta«. Pred vsebino, pred resnico, pred bistvom, ga zanimajo pravice izkoriščanih, enakopravnost, rad ima tujce, homoseksualce, čuti popolno empatijo do tistih, ki so prikrajšani za tisto, kar je bilo njemu dano…

     Ste zajeli sapo? Tudi sam sem, razmišljajoč o ljudeh, ki so še pred kakšnim tednom vihali nos nad »prošečimi, človeško navlako«, ki »smeti« ulice naših, sicer »deviško neomadeževanih mest«, ki nikoli niso lokalnemu »klošarju«, ki jih je prosil za liter vina, dali niti beliča, mu namenili vsaj kakšne vljudnostne fraze v slogu »se opravičujem, nimam drobiža«, ki svoje stališče, »klošarju nikoli«, dojemajo, kot svojevrstno vodilo na poti svojega, zdi se jim, »pravilnega« življenja, za katerega, prepričani so, tudi žanjejo »nagrade« v smislu, »da niso takšni, kot ti, vsi premraženi, razcapani, revni in oropani lastnega dostojanstva«, danes pa »lobirajo« za Marka, »brezdomca«, ker oni so tako zelo čuteči, sočutni, dobri, topli, ostali sostanovalci se pa pokroviteljsko, na trenutke celo »nesramno« vedejo do njega.

      Povprečni Slovenec, tudi sicer odvisen od vsega, kar mu »posvečena škatla« ponudi, je z resničnostnimi spektakli dobil novo priložnost, priložnost za svoj »Second life«, kar je, kako zelo simptomatično,  naziv, tudi na straneh »RTVSlo« oglaševane »multimedijske senzacije«, revolucionarne igre, ki simulira vaše »drugo življenje«, življenje, ki si ga resnično želite živeti, ki sicer nima nobene zveze s prav ničemer otipljivim, dejanskim, ki nudi človeku priročno ploščad za manifestacijo tega, kakršen bi človek bil, postavljen v svet brez krute dejanskosti oportunističnega vsakdana, prežetega s tržno logiko, oropanega esencialnih čustev razvitega človeka, kot so ljubezen, sočutje…

    Bistvo vsakega človeka je »dobro« ? Ne vem, vsekakor pa je jasno, kot »beli dan«, da si vsak človek o sebi misli, ali želi misliti, da je »dober«, kar najboljši«, odvisno pač od vrednot, ki jih, kot take, po večini, recimo jim, »krščanskega izvora«, dojema za, torej »dobre«.

    »Second life«, predvsem pa »Big brother« jim ponujata, da v njem izživijo in demonstrirajo vso svojo, sicer neizživeto, izraženo človeškost, sočutje, čut za pravico, ki ga, v vsakdanjem življenju, kjer ljubezni, pravici, sočutju in podobnim, tako, ali drugače pozitivnim vrednotam, predpostavljajo nekatere druge, tiste materijalne, ne »morejo«, ali, če se bolje izrazim, mislijo, da ne…

     Ko se zjutraj odpravijo čez mesto in jim pot prekriža »resnični brezdomec«, se, razrvani od silnih skrbi, povezanih z egzistencialno prvobitnostjo namer slehernika, težečega k preživetju (ki pa je veliko bolj »svetobolje« za odsotnostjo t.i. »luksuza, prestiža«), »naredijo Francoze«, se celo, vzvišeni maniri svojih zablod primerno, lotijo verbalno obračunavati z »lenuhi«, ki da naj se »delat spravijo«…

    Ko se proti večeru, utrujeni od »deseturnega šihta«, postavljajoč si vprašanja v slogu »kaj mi je tega treba?«, udobno zleknejo v svoj naslanjač, so priča ponovnemu srečanju s tokrat »fiktivnim brezdomcem« ; navkljub dejstvu, da je Marko v »realnosti« resnični brezdomec, za njih ni nič več, nič manj, kot le fiktivni, saj to je tudi edini vpliv, ki ga ima na njihovo življenje;ne moti jih, ne prekriža jim poti, ne posega v njihov zasebni prostor, ne obremenjujejo se z njim, če pa se, ga lahko v vsakem trenutku »preklopijo«, temu primerno se tudi odzovejo – nenadoma so polni empatije, kritični do tistih, ki so je, oropani, ali se zavedajo silne absurdnosti, patosa in egoistične narave, resničnih, nezavednih sil, ki poganjajo početje teh dvoličnežev-največja tragedija je njihovo nezavedanje , kar je obenem tudi tragedija vsega, na krščanskih vrednotah pognalega, zahodnoevropsko izvirajočega življa (ki seveda, ne obsega le zahodne Evrope), ta temelji na zablodah celotne družbe o tem, kar smo in tem, kar si, dejal bi, iluzorno prizadevamo biti; pri čemer, s pomočjo »selektivnega spomina«, sproti potlačimo  silne neuspehe na tej poti, ki se, na žalost manifestirajo v medosebnih, medčloveških tragedijah, ki jih kasneje, hitro pozabljajoč, zmotno pripisujemo prav  tistemu, ki je, kot predmet našega malikovanja, pahnilo v brezupne poizkuse nenehnega, utopičnega samouresničevanja, na rovaš zatajevanja lastne narave…

     Na koncu dneva, nepomembne »pisarije« še obskurnejšega, »nedeljskega pisunčka«, kaj hitro utonejo v pozabo, besede tega zlahka izzvenijo, kot »bevskanje v Luno«, karavana, z vsemi svojimi paradnimi konji pa, služečimi sistematični debilizaciji kar največjega števila brezumnih konzumentov, patetičnega »krdela ovac«, ki »jih brez njihove vednosti, strižejo kar med potjo«, da »lomastijo po lastni volni«, benevolentno jezdi sončnemu zahodu naproti, jezdi dalje, kar počne že silna stoletja; nameni in »budale«, na rovaš katerih so ti uresničljivi, ostajajo isti, le sredstva se spreminjajo. Dajte narodu »kruha in iger«, pa ga boste lahko, od vsega silnega zadovoljstva zaslepljenega, medtem oropali lastnine, duha, z njim še dostojanstva.

    Če ste v zadnjem odstavku zaznali zametke insinuirajoče simbolike, vedite, da gre za naključje…Ali pač, kljub vsemu, ne?!

http://video.google.com/videoplay?docid=6354095210349753481

Fantastično!!!!

http://www.youtube.com/watch?v=Sp0ccQVy1og

Naključje je hotelo, da sem na blogu ga. Balkovec, ko sem želel dobiti resnični vpogled na krivice, ki se ji dogajajo in ki predstavljajo »rdečo nit« vseh njenih prispevkov in vseh komentarjev na katerekoli prispevke še tako nepomembnih avtorjev, kakršen sem sam, naletel na »komentatorja mojega komentarja«, ki je, ob nervozi, ki jo je bilo koj moč čutiti, napovedal, da bo naslednji dan pisal o »teh in onih«, ki da so ga, zaradi svojega pisanja »razkurili«. Radovednost me je, priznam, pripeljala na blog, kot se sam imenuje, »žeščega čefurja« in poiskal napovedani blog, v katerem me »trga na vse kose«. Pričel sem pisati nekaj, kar je bilo prvotno mišljeno, kot komentar in je pišočega naslavljal v drugi osebi, kar sem kasneje spremenil, prispevku na blogu bolj primerno, v tretjo…Takole se mi je zapisalo…
Ko sem pred časom na enem  blogov, ki nima s tistim ga. Balkovec ničesar opraviti, imel diskusijo z gospo o, ponovno, stvari, ki, z najinima blogoma nima ničesar opraviti, sem, tudi na njeno pobudo, prišel do ugotovitve, da o dotični, njenem življenju, krivicah, ki se ji dogajajo, vsled »v nebo vpijoči« neučinkovitosti t.i. birokracije, neprofesionalnosti posameznikov znotraj »zdravniškega miljeja«, s katerim se ima gospa »privilegij« srečevati (očitno gre pretežno za ljudi iz novomeške okolice), ne vem ničesar…
Da bi bil razumel, ali vsaj poizkusil razumeti njene motive, se znebiti »slabe vesti« ob dejstvu, da gospa med vsemi blogi (ker to očitno rada počne), občasno bere tudi mojega in me v nekaterih komentarjih naslavlja, kot bi me, na nek način poznala, sem se odločil, da tudi njeni »resnici« dam priložnost, izkažem pieteto  nečemu tako plehkemu, kot je, če ga lahko  tako imenujemo, “razmerju” med dvema človekoma na internetu.
Brž ko sem se namenil brati njene prispevke, vse od temeljev, sem pod enim teh prebral tudi komentar nekoga, ki se je, kar je bilo prav kmalu očitno, pretirano čustveno odzval na nekaj, kar je kasneje poimenoval malodane kot »žaljenje sebi superiornega«, v lastnem prispevku, ki ga je »veličastno« napovedal in v katerem so se moje »zle slutnje« kaj hitro izkazale, kot upravičene, pa nadaljeval groteskne salve komplimentov na račun »razžaljene« in vrsto, z očitnim pridihom čustvene vpletenosti in temu primerne jeze, ob čemer je  mojo predrznost, ki jo, v vsej svoji narcisoidni maniri »raztrga na najmanjše kose«, iz njegovih besed moč spoznati za »blasfemijo«, pogojevanih, zlahka jih imenujem, v primerjavi z besedami, ki sem jih sam namenil Balkovčevi, resničnih žalitev, ki že mejijo na primitivizem…
Moj, kako patetično je nekaj virtualnega imenovati za nekaj povsem stvarnega, kot je »odnos«, z gospo Balkovčevo in ki  ga je sam napačno dojel, je moč orisati, opisati, v večih fazah in ta komentar, ob katerega se je obregnil, je plod moje, morda res pretirano izražene averzije do »jabolka spora«, pogojevane z iritantnim odzivom le te na nekatere mojih prvih prispevkov na blogu…
Nečemu tako banalnemu, nepomembnemu, kot so navsezadnje tudi moji prispevki, ki so bili sprva mišljeni, kot »poceni zabava« zame in moje prijatelje, kjer sem opisoval seksualne pohode, zgode in nezgode enega prijateljev, so sledili njeni komentarji z očitno naglašenim podtonom, ki je namigoval na »mačizem«, izkoriščanje, zlorabo žensk s strani zgoraj opisanega. Ko so penetrirajoča vprašanja in trditve Balkovčeve presegle vse meje dobrega okusa in ko je bilo iz njenih besed moč narediti »suma sumarum« o mojem prijatelju, kot malodane »posiljevalcu«, kar v mojem pojmovanju etike in morale velja za enega največjih zavržkov, karikaturo človeka, sem se odzval, poprej že na svojem blogu, kasneje na njenem.
Sam sem, tako zelo različno od naslovljenega, »bloger« šele slabega pol leta in ko sem  pričenjal, priznam, tudi sicer »računalniški analfabet«, nisem imel jasne predstave o tem, čemu so/naj bi bili namenjeni blogi, kot, kakor jih mnogi pretenciozno? imenujejo, »alternativa poklicnem novinarstvu« in bil nemalo presenečen, šokiran ob spoznanju, da večini ljudi pisanje blogov, veliko bolj, kot svojevrstno mašilo, ventil, morda obliko mentalne higiene, pa tudi poizkusov resnega žurnalizma, predstavlja obliko druženja, spoznavanja sebi enakih, enako mislečih, enako čutečih. Meni takrat, vsemu neizkušenemu, mladostno brezbrižnemu in priznam, morda tudi z neznanjem, nevednostjo pogojevano arogantno držo, se je zdelo nenehno »natolcevanje« o enih in istih zadevah, kot »jamranje«…Šokantno spoznanje o plehkosti odnosov, kakršne producira internet in z njim blogi, ki jih tovrsten »establishment« dela za »normalne«, napram pristnim, ki v virtualnem delujejo, kot »fantomski«, v povezavi z zgoraj omenjeno trenutno averzijo do »subjekta mojega omalovaževanja«, kakor ga sam imenuje, je pripeljalo do mojega odziva, ki mu je bil priča v komentarju in ga, na sebi lasten način, doživel, kakor ga je pač doživel. Ne bom si ga  drznil psihoanalizirati, glede na ton, uperjen proti meni, uporabljen v njegovem blogu, se zdi, da do gospe goji določene simpatije, da ju veže, če ne druga, vsaj »internetno prijateljstvo«, ali bo morda, predrzen, kakršen je, trdil, da se v sestavku, v katerem svoj, sicer bogati besednjak, »nadgradi« s čustveno pogojevanimi oslikavami mojega karakterja, kot je npr. »tepec«, uspel postaviti v položaj »onkraj dobrega in zlega«?
Ob tej priložnosti, ko sem uspel prebrati nekatere njegovih prispevkov, zmorem brez kakršnekoli diskreditacije lastnega ega trditi, da je mojster pisane besede, kar pa je, v končni fazi, izoblikovano mnenje na osnovi subjektivnega okusa; ko sem pisal o »nevednosti« in »bog ve, kakšnem vse«,  negativno naglašenem orisovanju, le ga. Balkovčevi lastnih, značajskih in drugačnih potez, moram pripomniti, da so se te nanašale na točno dol. odzive, v točno dol. situacijah in niso odražale mojega splošnega mnenja o njej, saj navsezadnje, o njej, ne vem prav ničesar, svojih sklepov o ljudeh pa nimam navade početi na osnovi tako bežnih, banalnih interakcij, kot so te, preko blogov in interneta…Narava zapisanega še zdaleč ne rabi odražati resnične narave človeka, to mi je slejkoprej postalo jasno, upam, da, navsezadnje, tudi njemu. Seveda lahko, a to, vsaj »od koder sam prihajam«, nikoli ne bo pravilo. Zato lahko brez sramu »objavim«, da je tudi sam šel v tem prispevku predaleč. Odzvati se na vsak bežni dražljaj, impulz močnega čustvovanja, kot je »občutek, želja po varovanju svoje, na kakršenkoli način že, ljubljene, ali osebe, ki nam je blizu«, se mi, kar je iskrena konstatacija, intelektualcu, kakršen se zdi sam, deluje močno pretirana, da ne rečem, da, na nek način, zbanalizira pomen njegovih preostalih, mojim očem in čutom nadvse prijetnim, brez pretiravanja, presežnim zapisom…
Da, za konec, navržem še nekaj puhlic, v očitni želji po ubranitvi lastnega ega, o tem, kako zelo nežna je tančica nad mojo ritko, kako zelo malo/dosti možganov imam jaz, on, z vsem dolžnim spoštovanjem, pa najsi nad njegovo glavo drsi še tako, z EMŠO-m in težo lastnih izkustev, ki se, »navadnemu, razvajenemu« človeku, za kakršnega bi me rad prikazal, zdijo veliko prej kot surrealni prizori iz »tam nekih hollywoodskih zgodb, ki jih piše življenje«, s krvjo oblita in, kot britev ostra giljotina, ne more soditi.
Zato mu, ob dejstvu, ki ga je, ves »razčeperjen« spregledal, torej zmotnem prepričanju o tem, kaj naj bi moja, povsem nedolžno mišljena in zapisana »fraza«-»vsi smo v istem zosu«-dejansko pomenila-on jo je, kot je razbrati iz njegovih besed, dojel zelo, kar preveč osebno, v smislu, »kako si ta domišljavi smrkavec drzne pridigati nama, starejšima, za katerima so resnične tragedije, ta malopridnež pa se jim posmehuje«…Ugotovitev o »zosu« je bila mišljena v kontekstu jadikovanja o težavah z birokracijo. Pred državnim birokratskim ustrojem, ki je seveda povezan tudi z delovanjem takšnih in drugačnih, medicinskih ustanov, pred zakonom, smo, vsaj na nivoju »gostilniškega prerekanja«, vsi enaki (ker sam nimam nobenih privilegijev, se lahko tukaj razideva le pod domnevo, da jih sam ima), razen če dejstvo o najini razliki v letih, njegovih izkustvih, mojih neizkustvih, njegovo, z ničemer drugim, kot z njemu lastno narcisoidnostjo podprto, takšno in drugačno »objavljeno« superiornostjo, ali tisto ga. Balkovec nad mano, dojema, kot delovanje, obstoj, v različnih, realno-časovnih dimenzijah.
Seveda, njegove, zgoraj opisane, »kot britev ostre« besede, so zarezale vame, v mojo dušo, samo srčiko emotivnega doživljanja, v nekakšni, »sedma nebesa« maniri, bi lahko celo dejal, da so me prizadele, a za razliko od njega, živim življenje, ki nima direktnega vpliva na pisanje blogov in obratno, svojega pisanja ne doživljam smrtno resno, kot to počne on, sam ga doživljam, uporabljam, kot svojevrstno mašilo, način že poprej opisane, »mentalne higijene« in na besede, spustil se bom na njegov nivo, »zblodelega pisunčka zaljubljenega v svojo veterinarko, ki mu otopeli žurnalistično-pisateljski establishment, ali, če ga, povsem eksperimentalno, imenujem lobi, nikoli ni dal priložnosti«, njemu podobne »sodrge«, ki po medmrežju sklepa »pristna« prijateljstva, ne dam dosti, še več, skozi še povsem nedolžni himen svoje analne odprtine, o katere deviškosti se je, prav nagajivo, za trenutek spotakljivo, nekdo bi dejal, celo spogledljivo razpisal, »poserjem«.

           Miran Pavlin je zame, čeprav se bo morda komu zdela ta opazka pretirana, bil grandiozen nogometaš, vezist »par exellence«, na vsaki tekmi je, brez izjeme, »velikemu Zlatku« nudil več kot dostojen »al pari«…

      Miran Pavlin ni bil igralec, ki bi bil všečen širšim ljudskim množicam, ki v delirij in stanja evforije zapadajo raje ob igralcih, ki so bolj, kot ne sprti z žogo, pa imajo morda smisel, »nos za gol«, tipa Inzaghi, kot bi slavospeve peli resničnim umetnikom nogometne žoge, med katere je Miran Pavlin nedvomno spada/l.

          Miran Pavlin je bil kreator mnogih uspešnih potez, predvsem pa igralec, ob katerem je vsaka žoga dobivala konture visoko zastraženega artefakta, Pavlin je poosebljal, simboliziral človeški nogometni »sef«, veliko bolj, kot na »Ljubljansko banko«, je spominjal na, karikiram, »Creditanstaldt«…

       Ob iskrenem poizkusu, da bi se ognil konformizmu pri obravnavi svojega »nogometnega idola«, moram povedati, da te dni Miran Pavlin, s svojo »strumno četico« bivših nogometašev, zbranih z vseh vetrov, med katerimi so nekateri še do včeraj prisegali večno zvestobo in ljubezen Olimpijinemu večnemu rivalu, tekmecu, da, ves politično korekten, ne rečem, »sovražniku«, počne slovenskemu športnemu ponosu, nekoč »veliki Olimpiji«, »medvedjo uslugo«…

        Ali gre pri javnih nastopih Pavlina za koristoljubje, boj za lastne interese, »varovanje udobnih stolčkov«, ponos, morda za dejstvo, da ta brani pozicije in interese svojih »prijateljev, ki so si v ljubljanskem tretjeligašu prav udobno postlali«, ne vem…

       Vem le, da se za populističnimi floskulami, pihanjem na dušo zvestim navijačem, v slogu, »skupaj smo se borili za sveti dres, ko se nihče ni obregnil ob nas, kaj šele, da bi nam pomagal«, s katerim se želi dati nečemu za Olimpijino zgodovino in upam, svetlejšo prihodnost, prej, kot ne obskurnemu, nepomembnemu, kot je dejstvo, da je skupina že zdavnaj »preživetih nogometašev« namenila nekaj dni v tednu svojega že zdavnaj veteranskega življenja, brcanju žoge na ravni pete in četrte lige, ki jim je tako dobro dela, kot rekreacija, status »pravičniškega boja« za »edino pravo Olimpijo«, pomenu njihovega zasebnega boja proti združitvi dveh ljubljanskih klubov, ki bi se, v končni fazi, imenovali Olimpija, pa težo boja za ponos in integriteto imena, zgodovine in ponosa nečesa, kar je s premnogimi prevzemi, spremembami imen, lastnimi stečaji in ustanovitvami »slamnatih podjetij«, že zdavnaj izgubilo obrise česarkoli, kar bi se dalo imenovati drugače, kot zgolj »fantomsko«.

        Green Dragonsi, ljubljanski pandan Violam, nedvomno zvesti navijači, pristni ljubljanski fantje, se od nekdaj identificirajo z imenom Olimpija, Olimpija je svojevrstni »brand« in ponos mesta Ljubljane, prestolnice naše države in popolni absurd, sramoto, predstavlja dejstvo, da so ljubljanski veljaki pustili propasti resnični simbol športnega udejstvovanja Slovencev, da so pustili, da je svoj čas, kot poligon za svoje poslovne eksperimente, sebi lastne eskapade, uporabljal razvpiti kvaziposlovnež, Jurij Schollmayer, zaradi česar je Olimpija na koncu, pod težo dolgov iz preteklosti, nenaklonjenosti, nesposobnosti mestne uprave in »ušive mentalitete« ljubljanskega in slovenskega, imenujmo ga, »biznis miljeja«, tudi propadla, odšla v peto ligo, za seboj pa pustila nenadomestljivo, zevajočo praznino, »črno luknjo«, ki je na svoj bizarni način, vase posrkala tudi vse resnične ambicije, karizmo, veličino, meni ljubega NK Maribora…

       Maribor brez Olimpije in obratno, je le karikatura samega sebe, v nesmislu boja z, ob vsem dolžnem spoštovanju, »vaškimi avtoritetami« tipa Domžal, tudi mariborska veličina izgublja ves sijaj, vso vehemenco in se izgublja v sivini svojega polobstoja. Življenje Maribora brez Olimpije je primer polobstoja, vegetiranja. Ste se kdaj za trenutek ustavili in si zastavili vprašanje:« Kaj dela veličino »veliko«, kaj dela dobro »dobro«?« Dobro samo po sebi ni dobro, je-nič. Tisto, kar dela dobro »dobro«, je zgolj in samo njegov odnos napram »slabemu«, svojemu, v najpreprostejši obliki oslikanemu, kot diametralnemu nasprotju, čeprav je treba to v primeru odnosa med Olimpijo in Mariborom jemati bolj, kot karikaturo, saj gre v resnici za odnos med dvema veličinama, ki se navidezno sovražita, odbijata, dejansko pa drug brez drugega ne moreta obstajati v vsej svoji veličini…

        Ko je človek, ki, seveda, v vsej zgodbi vidi svoj interes, ki je povezan z dolgoročnimi cilji, potencialnemu zaslužku, ki bi prišel v primeru hipotetične uvrstitve Olimpije v ligo prvakov, deleža pri poslovanju bodočega štadiona, morda tudi »trgovanja« z igralci, ki bodo produkt načrtovane »megalomanske akademije«, Olimpiji ponudil roko, svoj denar in posledično že kmalu status prvoligaša, so se v časopisih pričeli pojavljati tragikomični zapisi, intervjuji »nekakšnih Karičev«, ki z bogato zgodovino, tradicijo ljubljanskega »velikana« nimajo nikakršne zveze, ki so, skrivajoč se za zgoraj omenjenimi puhlicami, pričeli braniti svoje in interese svojih soigralcev, svoj ponos in svoje, lastne, egoistične težnje, širšemu, učinkom manipulacije dostopnemu občestvu, pa jih prezentirati, kot interese Olimpije in njenih navijačev…

       Interes Olimpije in njenih navijačev, tudi ljubiteljev nogometa širom Slovenije, je čimprejšnja vrnitev Olimpije v prvo ligo, stabilne in sposobne za visoke cilje, ki bi tudi v Mariboru prebudila že dolgo »spečo zver«, ne pa nekakšen ponosen, »donkihotovski« boj z mlini na veter njihovih trenutnih, za obstoj in prosperiteto Olimpije, kljub vsemu nepomembnih akterjev. Olimpija ta trenutek še v drugi ligi ni, do konca morebitnega »trijumfalnega pohoda« jo loči še precej »trnova pot«, negotova in »majava«…

       »Per aspera ad astra«?  Morda, a pot do Olimpijinih »zvezd« vodi le prek Joca Pečečnika. Miranu Pavlinu apriorno kljubovanje »kapitalu«, ki ga ti »borci za Olimpijino dobro« želijo prikazati, kot znamenje dekadence, razvrednotenja vseh vrednot, resnično ni potrebno. Upajmo, da tudi ta, meni tako ljubi nogometaš, nekoč »spregleda« in da »narod« le ni tako naiven, kot se zdi na prvi pogled. Nekateri bodo ob mojih besedah navedli argument, da Pečečnik želi, da bi se klub imenoval »Interblock Olimpija«. Ljudje kratkih spominov in »velikega ponosa« pozabljajo, da je eno najsvetlejših in sploh ne tako davnih obdobij Olimpijine zgodovine povezano s časom, ko je njeno uradno ime »krasila« razvpita kratica SCT, vso njeno tedanjo dejanskost pa je obvladoval zadnji »rdečih direktorjev«, pred kratkim »razkrinkani« Ivan Zidar, ki ga tudi sami priznavajo, kot »največjega predsednika v zgodovini«. Ne spomnim se, da bi se ljubljanski  nogometni »milje« in z njim Olimpija, kdaj dičil s posebno dozo ponosa, nečimrnosti in revolta zoper vpliv kapitala v športu.  

      Nenadoma so, z novejšo zgodovino Olimpije, prišli neki »x fuzbalerji«, ki pod krinko »ohranitve Olimpijine integritete«, češ, »Olimpija je prevelika, da bi nosila ime sponzorjev« ( od kdaj že?) »prodajajo fore« »naivni raji« in zavirajo napredek ljubljanskega in z njim slovenskega nogometa. Zaustavite jih!