urbana profanost

Prebudil sem se v prekrasno jutro, sonce me je, kljub relativno pozni uri, ob kateri sem zaspal, s svojimi žarki prisililo, da sem odprl vrata v moji sobi, ki vodijo na balkon in se naužil čudovitega pohorskega zraka ter se namenil »cvreti« na soncu, kot kak »martinček«.

      Slabi navadi primerno je bila ena prvih gest tista, ko sem vklopil TV sprejemnik, prvi program, ki ga je ta ulovil, pa je bil Pop TV-jev. Resni obraz voditeljice, v ozadju scena »24-ih ur«, vse je napeljevalo moje misli na to, da se je pripetilo nekaj groznega. Potem ko sem prejšnje dni vehementno zavračal, dejal bi, »kuloarske« novice o njegovi smrti, me je še tisti trenutek prešinilo – le nekaj dni stara »prerokba« se je izpolnila.

     Ko sem vklopil internet, sem tudi na mnogih blogih zagledal – umrl je Dr. Janez Drnovšek. V sledečih vrsticah nikakor ne nameravam biti objektiven, Janez Drnovšek je, kolikor ima golo dejstvo »imeti svojega najljubšega politika« sploh kakšen smisel, bil zame prav ta – moj najljubši. Spoštoval sem ga, od prvih trenutkov, ko sem, še kot predšolski otrok malikoval »našega Janeza«, kot predsednika »širše domovine«, vsaj nekoliko bolj od vseh drugih. Ne bom spisal njegovega življenjepisa, ne bom spisal vrstic v slogu »In memoriam…« njegovemu življenju, ta prispevek je zgolj in samo spomin na moj pogled, moja čustva in, morda tudi subjektivno izoblikovano mnenje o tem velikem Slovencu.

      Bil je predsednik predsedstva bivše države, predsednik vlade moje ljubljene domovine, na koncu njen resnični, na nek način tudi duhovni voditelj. Moj pogled na njega je pogled na Drnovška, kot človeka, ki je v dobrem desetletju prehodil pot od resnobnega politika, ekonomista, človeka s privzgojeno »tržno logiko«, do, seveda z boleznijo pogojene duhovne in drugačne preobrazbe v nekakšnega, s socialnim čutom blagoslovljenega »preroka«, ki je, veliko bolj kot na mirnega, pragmatičnega državnika postmoderne dobe, spominjal na arhaičnega, »Budi podobnega« »puščavnika«, ki je doživel svojevrstno epifanijo, do temeljev predrugačil svoje vrednote, ki si jih je, tako zelo želel v dar predati svojim državljanom.

     Janez Drnovšek je nenadoma bil ta topli, odprti, modri svetovljan,  oropan vsakršne težnje po materialnih vrednotah, tako značilne za več, ali manj vse poslance državnega zbora in njihove »tajkunske prijatelje«, njegov »modus vivendi« nenadoma niso več bili politični odnosi, pogodbe, iluzija gospodarstva, kot človeku esencialne družbene kategorije, marveč boj za, pa naj se sliši še tako patetično, »malega« človeka, »narodov blagor«, njegove misije pa niso več bile tiste, ki so se križale z interesi mnogih vseevropskih združenj še številnejših kratic, marveč tiste, ki so pozivale k ljubezni do soljudi, strpnosti in odmiku od s čistim materializmom pogojenih vrednot, kot predmetom razčlovečenja človeškosti same.

       Ko sem od silnega fanatizma vsega zariplega v obraz, opazoval srbskega premierja Koštunico, kako »na linč« pripravljenim masam »ljudske sodrge«, primitivcev, ki tudi sami ne potrebujejo veliko, da se izkažejo v vsej patetični biti svojega obstoja, kot »Delije i Grobara«, kriči populistične puhlice v smislu »Kosovo bo vedno srbsko«, pri čemer se lahko vprašamo, kje so vsi ti bili, ko je Kosovo v teoriji še bilo moč ohraniti, kot srbsko, sem spoznal. Lahko mu očitajo marsikaj, a vsa leta njegove strpne, umirjene politike, diplomatskih sposobnosti, tako zelo drugačnih od tistih »vladarjev današnjih dni«, so v veliki meri pripomogla temu, da se je Slovenija izognila podobnim grotesknim izpadom podivjane gverile, navdahnjene z »navijaško mentaliteto«, ki je, kot smo po pretepu tujih študentov v mariborskem nočnem lokalu »Bongo’s« lahko spoznali, še kako prisotna v, z evropskimi vrednotami prepolni Sloveniji. Bil je državnik, diplomat »par exelence«, na koncu ga je, kako ironično, smrtonosna bolezen pripeljala na pot, po kateri je, prepričan sem, oprezal vse življenje – Janez je, tako zelo različno od svojih naslednikov, pa tudi mnogih sodobnikov, uspel postati človek.

      Ko sem ga pred časom, vsega shiranega, bizarno shujšanega, opazoval pri predaji položaja svojemu nasledniku, sem se spomnil na svojega ljubljenega dedka, ki je v mojih najstniških letih, za posledicami neozdravljive bolezni, nenavadno hitro umrl in čigar smrti dolga leta nisem prebolel, pa sem kljub vsemu upal v »čudežno ozdravitev še vse premladega »velikana Slovenstva«, se mi je, priznam, najkasneje danes, odraslemu moškemu, utrnila solza. Jokal sem za človekom, ki ni bil ne moj sorodnik, ne moj znanec, prijatelj. Jokal sem za, kot bi si za konec, prepričan sem, želel, da bi zanj zapisali, tudi sam, preprostim človekom Janezom, čigar vse, samo ne preprosta velika dela in človečnost, so se naselila v naša srca, od koder nikoli več, pa vse do »večnosti«, kjerkoli že to je, ne odidejo…

Tokrat si resnično ne želim razpravljati o tem, ali je osamosvojitev Kosova upravičena, ali gre morda celo za »pravičniški« razplet zgodbe, ki se »vije kot jara kača«, ki si je zaslužila status teme javnega diskurza najkasneje s Titovo podelitvijo avtonomije kosovskim Albancem, posledično rastjo prištinskih univerz, na katerih so se »sinovi orlov« učili veliko več o »iridenti«, kot razširjali svoja obzorja - spominjam se šale, ki nam jo je na ta račun povedal profesor geografije v gimnaziji, ki govori o vlaku, ki se za 10 min ustavi v Prištini, strojevodja pa potnike nagovori z »lahko popijete kavo, ali pa se odločite diplomirati na univerzi, ali dveh« - ne želim razpredati o objektivni krivdi Srbov samih (ki se manifestira v dolgoletni podpori Miloševičevem režimu, ki v mnogih zakotnih predelih Srbije še danes predstavlja kult osebnosti, neprimerljiv s čemerkoli/komerkoli) za nastalo situacijo, grotesknim proslavljanjem slovenskih Albancev na ulicah Ljubljane in širom sveta, ne želim razpredati o koristoljubju, golem pragmatizmu ZDA, ki predstavlja edini razlog pozitivnemu stališču, ki ga goji ta svetovna personifikacija »ramba« do dejanja osamosvojitve Kosova in ki ga, kot »must be« diktira tudi Evropski uniji in z njo Sloveniji, kot trenutno predsedujoči tej, še vedno v precejšnji meri »hiperborejski tvorbi« v najnegativnejšem pomenu te sintagme (za takšno bo v mojih očeh veljala vse do takrat, ko bodo njen del postale še zadnje države, ki so tudi od nekdaj del tega kontinenta, pa jim trenutni status, ki je posledica prisvajanja izključne pravice do »evropskosti«, ki obelodanja članstvo v nekem, bolj ali manj trgovskem združenju, kot najzveličavnejšo vseh vrednot, nečlanstvo pa postavlja države, ki torej, niso članice, v status drugorazrednih evropskih komun, prebivalcev celine, ki je njihova nič več in nič manj, kot francoska, nemška,…)…

Če je moč »Evropi« oprostiti njeno »slabovidnost«, posledično temu tudi letargičnost ob kosovskem osamosvajanju, ponovne hlapčevske drže in nekonsistenčnosti v svojih izjavah in nastopu zunanje politike, ni moč oprostiti Sloveniji, njeni vladi in človeku, ki v svoji nedoslednosti in naravnost v nebo vpijočem pomanjkanju čuta za diplomacijo blesti v svojem »šefu«, Janezu Janši nič kaj inferiorni vlogi – Dimitriju Ruplu.

Res je, ko govorimo o politiki se nas večina, morda celo ne preveč moteč se, strinja z nekakšnim mitom, ki preveva, se napaja v vseh porah družbe, o tem, da je »politika kurba«, da »vsi kradejo«, da so volitve zgolj in samo izbira med večimi odtenki sicer podobnega »dreka«, a toliko napak v komunikaciji z mediji, nedoslednosti v izjavah, pomanjkanja politične korektnosti in kakršnegakoli čuta za diplomacijo, kakršno je v svojem mandatu prikazala trenutna vlada, sodi veliko prej v sfere »burkaštva«, kot resne politike…

Ko sem pred nekaj dnevi poslušal Rupla na oddaji »Vroči stol«, kjer je bil popolno simbiozo s podobno zmedenim in komičnim voditeljem Voduškom, ki morda, veliko bolj sodi med potencialne voditelje »Pete noči« na Net TV, kot oddaje, ki naj bi bila sinonim za, pogojno rečeno, resno politično oddajo, sem se v grozi prijel za glavo in nevede pričel stresati posamezne dele telesa, najbrž sem, ves zaripel v obraz, deloval kot nekdo, katerega duhovno stanje bi strokovnjaki neverbalne komunikacije poimenovali za stanje pred erupcijo najnegativnejših čustev…

Ko se je pričel ves medijski »direndaj« glede osamosvojitve Kosova je Slovenija, pod pritiskom kogarkoli že vse in njen »ambasador, Dimitrij Rupel jela dajati izjave v smislu podpore osamosvojitvi, misleč, da se bo Srbija že pokorila »velikim«. Ko so mediji pričeli objavljati, da v Srbiji prihaja do mnogih protestov zoper slovensko diplomacijo in Slovenijo samo, so Rupel& co ploščo seveda, obrnili za »dobrega pol kroga«, s čimer so patetičnosti lastnega obstoja končno izbili dno. Ne vedo več, komu bi se udinjali, kaj naj izjavljajo, da ne bi »koga prizadeli«, tako je Rupel, v katerega CV-ju piše, da je med drugim »diplomat«, hitel izjavljati, kar se mu je najbrž zdelo zelo »srboljubsko«, da bi 80% Slovencev v EU raje videlo Srbijo, kot Hrvaško. Kar bi, v končni fazi bilo lahko tudi res, se diplomatu države, ki je predsedujoča EU, ne bi smela prikrasti, kot izjava za udarni termin nacionalne televizije.

Meni sicer povsem priskutni Bora Djordjević, se je motil. Mi nismo »bečki konjušari«, mi smo, veliko prej, kot je trdil Ivan Cankar, »za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni« in temu klišeju primerno, ki se ga prav nič ne trudimo ovreči, »hlapčujemo« vsemu in vsakomur, pač, smeri vetra primerno in, kako simptomatično za državo, ki jo v zunanje političnih vodah predstavlja človek, ki marljivo »grize v skorjo« svojega že šestega mandata. Politične opcije, programi, ljudje se menjajo, slovenska diplomacija in zanjo tako zelo značilna »hlapčevska drža« pa, s svojim večno spremljajočim simptomom, ostajata.

       Blagodati savne znajo biti resnično fascinantne. Še posebej tiste »mokre«, v katere »čarih« sem, v svoji ležerni opoldanski maniri, užival danes, po »torturi« fitnesa na meni ljubi »Fontani«. Koža se zmehča, pore se razširijo, telo se tistih nekaj minut pospešeno razstruplja vseh pregreh, ki smo mu jih, nič hudega slutečemu, kot »Damoklejev meč« naprtili med vikendom…Razstrupljajoče deluje tudi na možgane, razbistri naše do tedaj okorne misli in nenadoma, vsi prenovljeni, ponovno agiramo kot »najstniki«. V vseh pogledih…

     Po dogodkih zadnjih dni, »ljubezenskih« težavah nekaterih prijateljev/ic, pod vplivom nadvse konstruktivnega pogovora, ki sva ga, ob kosilu, imela z dekletom, ter včerajšnjim, z dolgočasjem pogojenim, ponovnim ogledom enega Chris Rock-ovih »stand up-ov«, me je, kljub zavedanju o očitni trivialnosti, navidezni profanosti »poceni zabave za nezahtevno občinstvo«, za širše ljudske množice, prešinilo nenadno spoznanje o presenetljivi pronicljivosti Rock-ovega humorja…

       Moški danes, zaradi občutno  (pre)napihnjenega ženskega ega, k čemur, kako ironično, s svojim brezumnim, z golo pohoto in nebrzdanim spolnim nagonom pogojenim vedenjem širom nočnih klubov, iz tedna v teden, pripomoremo kar sami, ne ločimo med »plevom« in »jagodnim izborom«. Ženske sredi svojih dvajsetih, ki obiskujejo nočne klube, se ne oblačijo ravno kot kakšne »v vrečasta oblačila zavite bizarne inačice moških« in tudi same, naivne in nevedne, ne poznajo splošno znanega dejstva, da alkoholizirani, potrebni moški v nočnih klubih osvajajo praktično vsakogar, po preprostem načelu »če ne pade ta, bo naslednja«, kar v njih na precej nezavedni ravni producira pretirano mero samozavesti in celo napuha, ko čakajo na nekoga »posebnega« (pri čemer, plehke, kakršne so, zamenjujejo nekoliko spektakularnejši eksterior slehernega metroseksualca za esencialno kvaliteto moškega, ki ne bi smela biti nič druga, kot navidez preprosta-»da je moški«), se, v isti sapi ne sramujejo izjavljati puhlic v stilu »ne zasluži si me«, »ni moja liga«, »glej, kako je oblečen« in tistih, ko se pritožujejo nad zlo usodo, češ, »vse kar si želim, je ljubezen«, »moški so prasci«, »ni pravih moških«, »ta boljši so itak geji« in podobne, vsej nekonsistenčni naravi tega, od agresivne narave med njimi cenjenih malikov, kot so »hollywoodska produkcija slinastih, osladnih romantičnih filmov« in poneumljajočih »life-style« magazinov tipa »Cosmopolitan«, zaslepljenega življa.

    Da ne bi bilo pomote, tudi tisti, nekoliko, imenujmo nas »poduhovljeni«, »čustvenejši« moški, nismo nič kaj imuni na topoumno sporočilnost filmov tipa »let’s talk about love, love, love and it’s totaly twisted version«, v katerih ponavadi igrajo prisrčne, nedorasle »bjonde« in vedno kakšen-»Hugh Grant look-alike«. Prav včeraj sva se z dekletom spominjala vseh »kičastih« daril, pisem, osladnih »akrostihov«, kot relikvij mojih »prešernovskih » izjalovljenih poizkusov in se ob tem prav od srca nasmejala…

      Sporočilnost teh filmov in posledica našega sprevrženega dojemanja le teh je, da si ženske nadenejo ta »svetniški sij zveličavnega plena«, ki da čaka na svojega rešitelja, »viteza na belem konju«, silno romantičnega moškega aristokratske drže, ki govori »visoko obliko« jezika svojega govornega področja, »W. Shakespeare bodi pozdravljen«!

     Tisti nečimrnejši med nami imamo svojo verzijo »Cosmopolitana«, reče se ji »Men’s health« in je, v svoji vlogi, vsaj tako uspešen, kot njen »pandan« na »ženski strani sveta«…

     Vsi skupaj smo patetični igralci bizarne veseloigre, kot izjalovljene, popačene posledice brezumne emancipacije človeštva do svojih skrajnih meja, ko se dojemanje vlog, kakršne so posameznim spolom bile namenjene in so »počelo, podstat« temu, kako človeštvo funkcionira od svojih začetkov, tretira kot, bodisi konzervativnost, bodisi, v najhujšem primeru, kot skrajni »moški šovinizem«…

      Kar loči oba spola pri »osvajanju« in njunih »nočnih pohodih«, je, pomanjkanje »kritične mase«, kakršnihkoli kriterijev, na eni strani, napuh, vzvišenost, pretirana kritičnost in nesposobnost ločevanja med osvajanjem v nočnih klubih, namenjenemu samo in edinole »instant zadovoljitvi«, ki producira ta posledični, na trhlih temeljih »grajeni« napuh in tistim v »realnem« življenju, na drugi strani.

     Ko sem govoril o moški nesposobnosti ločevanja med »dobrimi« in »slabimi« ženskami, me je prevevalo razmišljanje o vseprevladujoči  »newage-evski«, domnevno »modrosti« o tem, da »ženske ljubijo barabe« in »grše, kot ravnaš z njo, raje te bo imela«, »bolj, kot boš hladen do nje, bolj bo zagreta«, do katere, takšnega, ali drugačnega, vsaj delnega, prikimavanja, ni imun noben moški.

     Ko naposled, prepričani o svojem »prav«, izgubimo žensko, ki nam je »dala dušo«, nenadoma, na zelo boleč način pristanemo »na trdnih tleh«. Pričenjamo od temeljev in spoznati moramo, da nekatere »zakonitosti« veljajo samo in zgolj za točno določene posameznike in jih je nemogoče dojemati, kot zanesljivo metodo, s katero bomo »spodnesli tla pod nogami vesoljnemu ženskemu svetu«.

     V zgornjih vrsticah sem, razmišljujoč o težavah meni ljubih, govoril o »pronicljivosti Rockovega humorja«. Ko sem temo zapisa napeljal na to, sem imel v mislih njegovo razmišljanje o partnerskih odnosih. Ljudje si, kadar začenjamo z nekakšnimi »zvezami«, ko, najpreprosteje rečeno, »pričnemo hoditi z nekom«, po koncu tistega prvega, malodane obrednega »paritvenega direndaja«, ko si dva človeka »postaneta všeč«, sčasoma vzpostavita kontakt,  se dogovorita za »prvi zmenek«, ki da odgovor na to, ali mu bo sledil še kak in ko, v končni fazi »shodita«, postavljamo vrsto nepotrebnih vprašanj, ki so le nezavedni ostanek »slepila, v kakršnega nas pahne družba, filmi in revije«, njihove rubrike v stilu »ali imata kaj skupnega?«, »kako zelo se ujemata?« in meni osebno, »najljubša«-»si našel sorodno dušo?«.

     »There’s no such thing as a »soul mate«, the most/the best you can find in a lifelong journey is a »mate«-one you can fuck with, and the one you can eat with. The older you get, longer you’re together, more you eat and less, much less you fuck«.

     Z mnogimi ljudmi se ujamemo na skorajda nezavedni ravni, ko se naše »energije« začutijo, z mnogimi se lahko pogovarjamo, se razumemo in strinjamo o marsičem, a, dragi bralci, »sorodna duša«je iluzija, ne iščite partnerja, s katerim si boste delili vse preveč skupnih interesov, celo koristno je, da se v mnogih stvareh razhajata, nasilno združevanje, spajanje v eno »ženske« in »moške energije« ni možno, oz. je možno le v primeru, da eden zataji svoja čustva, hotenja, želje, stvari, ki ga delajo srečnega, da zataji samega sebe. S partnerjem se morate razumeti na ravni srednješolskega »kofetkanja«, ne pa si deliti vse poglede na svet, uživati v popolnoma enakih stvareh, »globokih debatah«, če enega zanima filozofija, drugega pa, karikiram, »armirani beton«, ne pomeni, da se, zavoljo nekakšne »popolne prihodnosti«, morata stopiti z drugega razmišljanji, da mora tisti, ki mu filozofija predstavlja »imaginarno, oddaljeno, nadležno, arhaično vedo«, nenadoma pričeti citirati Sokrata, tisti drugi pa projektirati magistrale. Do neke stopnje kompromisa, v smislu vedenja o tem, kaj osrečuje partnerja, mora priti, vendar, partnerji so za to, da z nami »seksajo«, obedujejo, »se cortkajo«, nas božajo, tolažijo, obiskujejo kino,  morda večerjajo z nami v nekoliko prestižnejših restavracijah, za vse ostalo, so tukaj prijatelji/ice.  

         Če ste jih medtem, ko ste se, svojemu slepilu primerno, popolnoma »predali« svoji »sorodni duši«, zatajili sebe, svoje želje, po načelu »tako mora biti« in v strahu pred izgubo te osebe (tako pa razmišljajo prav tisti, ki bi, v primeru, ki se jim prikazuje v njihovih najstrašnejših morah,  ko bi partnerji, karikiram, odšli s prijatelji/cami ven, na morje, reagirali svojim strahovom podobno, torej zapustili partnerja, ali v najblažjem primeru, zagnali »vik in krik«, naredili »sceno«, ipd…) zatajili, zapustili svoje prijatelje/ice, ste, z vsem dolžnim spoštovanjem, žal vredni pomilovanja in v luči teh ugotovitev, pod domnevo, da se, morda še lahko »rešite« in še ni prepozno, apeliram na vas, da pokličete svojega najboljšega prijatelja/ico, ga povabite na »pir«, človeka pa, ki si vas lasti in posesivno hlasta po vaši družbi, tako močno, da vam ne da dihati, ki ga morate vprašati (kot bi bil vaš oče, ali mama), če lahko kam odidete s prijateljico/jem, kljub iluziji, ki jo trenutno gojite o njem in ki je, verjamem, zelo močna, »da je on/a pravi/a za vas«, »napodite čez prag« in ga pošljete v » večna lovišča«. Z nezmožnostjo vrnitve.

Pod vplivom minulih dni, ko sem, po srečnem »naključju« prav ob urah, ko sta oče in mama gledala slovenski izbor za EMO, igral nogomet, pa sem, na večih slovenskih blogih kasneje le imel »priložnost« slišati zmagovito pesem, prebrati veliko komentarjev na to temo, sem se, še vedno pod vtisom ogleda oddaje »Adam in Eva«, kjer je bila gostja samozvana »talentirana starleta« Sabina Mali, odločil spisati nekaj skromnih vrstic na račun sedaj že »v nebo vpijoče«, naraščajoče obče plehkosti in odsotnosti kakršnihkoli estetskih vrednot, pomanjkanja tudi tistih najenostavnejših meril kvalitete, ki preveva slovensko in siceršnjo, planetarno družbo.
V napadu silne jeze, naraščajočega besa in zametkov gnusa, ki se me, ob podobnih slovenskih , vsemu absurdu navkljub, celo uspešnih poizkusih popolnega »estradiziranja« našega vsakdana po vzoru kogarkoli vse že »za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni« nimamo nikakršnega sramu posnemati, pa naj gre za »hollywoodski«, ali pa tisti nam bližji, imenujmo ga »TV- Pinkovski« recept, loteva, se ob morebitni odsotnosti politične korektnosti in prisotnosti navidezne »profanosti« v vrsticah, ki bodo sledile, globoko opravičujem, a zanju, ne prej, še najmanj pa danes, preprosto ni prostora. Za cilj mi je, enkrat za vselej, obračunati z neverjetno plehkostjo že dodobra pomendranih vrednot današnje družbe, ki »onstran dobrega in zlega« niso čisto nič druga, kot z nevidno tančico »vsega porajajoče se tržne logike« zastrtimi očmi človeškega sveta, ki z vso patetičnostjo svojega, navidezno najveličastnejšega trenutka, ko pojem t.i. »globalne vasi« že zdavnaj ni več domena znanstveno-fantastične avantgarde, tone vse globlje in globlje, pa se v nasprotju z ustaljenimi prepričanji, človeštvo enostavno nima kam »nasloniti«, saj je »tla pod nogami« že zdavnaj izgubilo, če jih je, sploh kdaj, (pre) hitro se razvijajoče, imelo. »Dialektika« človeškega razvoja vodi samo v dveh smereh, na dno, ali dalje, v »neslutene višave«. »V prah si in v prah se povrneš«, ali korak naprej, v smislu »nadjačanja«, preseganja tega, čemur danes pravimo »človeško«. Stoletja staro razkrižje poti med »metafiziko krščanske morale« in njenim, še kako prisotnim duhom, perpetuirajočim se skozi vse pore družbe, civilizacije, kot jo poznamo danes, torej potjo, ki je zastarana, »makadamska«, neravna, polna plazov in globočin, kamor »zlahka« utegnemo zdrsniti in potjo, ki nam je namenjena, če želimo obstati na tem svetu. Človeštvo je, zaradi svojemu razvoju neprimerno se razvijajoče »prastare morale«, že predolgo na isti točki »povprečnega stanja duha«…
Potem ko je, kot je v komentarju enega mojih prejšnjih prispevkov zapisal eden naključnih bralcev, kapitalistična tržna logika in nenehna gonja za »novim«, slejkoprej prinesla tudi veliko dobrega, navsezadnje so nekakšen »pionirski« produkt le te brezčasni Beatli in še marsikdo, je jasno, da smo s popolno »industrializacijo« glasbene produkcije, čemur je seveda botroval tudi napredek tehnologije, kot neizogibni »simptom«, pripeljal do malodane brezizhodne situacije, ko »topoglavi« moški sledijo trendom, ki jih za množične manipulacije s težnjo po masovnih obsesijah veliko bolj dovzetni ženski živelj, producirajo
»poženščeni« homoseksualci v podobi »modnih kreatorjev« in kakršnihkoli že vse pop ikon današnjih dni…
Izvorna plehkost prevladujoče feminilne narave (ki izvira iz obsedenosti z lastnim in videzom drugih), pri čemer ne mislim zgolj žensk samih, pomešana s hormonalno pogojeno »zaslepljenostjo« moškega »heteroseksualnega bloka«, ki je postal suženj lastnega spolnega nagona, je pripeljala do simptomatične značilnosti današnji dni, ko je postalo »biti lep«, ali še huje, »pokazati pizdo«, najzveličavnejša vseh vrednot, ko se, na vseh mogočih kontaktnih oddajah, »playboyeve zajčice« ne sramujejo izjavljati, da je razlog premnogih kritik na račun tega, da si s pomočjo lastnega razgaljenja tlakujeo pot na »estrado«, zgolj dejstvo, da jim ljudje »zavidajo« njihov talent! Kakšen talent neki, je slikanje v »Evini preobleki«, pri čemer je znano dejstvo, da so Playboy-evi »retušerji« sposobni narediti »Afrodito« iz katerekoli »Šerbi« naših logov?!
Narcisoidnost, želja po slavi, denarju, samo dejstvo, da se nekdo odloči prezentirati sebe na t.i. estradi ne pove ničesar o njegovem talentu, veliko več pa o silni površinskosti tega človeka, ki ob ogledu oddaj iz serijalov, kot so »Next American…«, ali »MTV creebs« in podobnih, pomislijo, da je to vse, kar si želijo v življenju in da so za to bili »poklicani«.
Če je nekoga v večstomiljonski Ameriki še moč razumeti, zaradi gole pragmatičnosti, ko je z izdajo ene pesmi moč postati miljonar, je podobne ljudi na slovenski sceni potrebno pomilovati v vsej patetičnosti in bedi njihovega »instant« obstoja, na čigar obskurnost so se sami obsodili…
»Pop zvezdništvo« je, vsemu spoštovanju navkljub, dejstvu, da je »rodilo« mnoge »čudovite«, brezčasne bande in izvajalce, »slepo črevo« kapitalizma v smislu obče »inflacije« duhovnih in moralnih vrednot , pomanjkanja kakršnihkoli kriterijev in dejstva, da so nosilci vrednot postali tudi nosilci »vsega slabega«, kar prinaša »ženska narava« (ženske tega ne smejo jemati, kot napad na njihov spol nasploh; podobno bi lahko dejal, da je »vse slabo«, kar prinaša »moška narava«,nagnjenost k bojevanju, vojskovanju, ipd…), vseprepredajočo obsedenost z lastnim »eksteriorjem« in zapostavljanje »interiorja«…
Ženske imajo premalo vzornic v intelektualnih krogih, vse preveč pa v krogih, ki so »nosilci kiča«, poveličevanja nečesa tako trivialnega, kot je spolnost (»seksati« navsezadnje znajo »vsi« sesalci), modnih krogih, ki prikazujejo »razkazovanje« človeškega telesa, kot nekaj absolutno zveličavnega in ga postavljajo na piedestal »najpomembnejših« reči, ki jih lahko ženska počne v svojem življenju. Tako se ženske, ki berejo še kaj druga, kot zgolj »profano« literaturo, »lifestyle« magazine in šolsko gradivo, še vedno marginalizirajo, predalčkajo med »neprivlačne piflarke, brez kakršnegakoli smisla za modo in odsotnostjo seksapila«…
Ob vsem tem pa moški, v vsej svoji šovinistični naravi, namesto, da bi vzpodbujali ženske k resnično enakovredni integraciji, »s trdim tičem« v rokah slepo sledijo »trendom«, ki jih narekuje tak, popolnoma dekadentni, da ne rečem, »degutantni« svet. Moški se zdravo prehranjujejo, jejo vse manj mesa (kar jih, kako ironično, korak za korakom, ropa njihove moškosti, ki se je mnoga tisočletja napajala v nečem tako preprostem, kot je dober, »krvavi zrezek), pulijo si obrvi, celo brijejo noge, urejajo svoj »bikini« predel, uporabljajo različne vlažilne »kremice«, nemo pritrjujejo ženskam, ki v isti sapi za simbol moškosti tretirajo »nabildane može iz filma 300« in »koščenega« geja Wentworth-a Miller-ja, pri čemer rade, po tisti iz romantičnih komedij posvojeni krilatici, poudarjajo, da je »lep in pameten«, ultimativni »bad guy«, kakršnega si želijo in podobne nebuloze…
Kako »zaboga« te ženske percipirajo »pamet«, ali želijo s tem povedati, da je »artikulirani govorec«, »razgledan«, ali pa, da ima veliko sposobnost reševanja tudi najtežjih matematičnih problemov (kar obenem nakazuje na diskutabilno pieteto t.i. IQ testov, a to je že tema za kdaj drugič, omenil bom samo eno ime, ki ora zajeti bistvo tega, kar želim povedati-Iris Mulej)…
Resnica je ta, da večini žensk in »kot ubogih psov sledečih, patetičnih moških«, torej večinskega prebivalstva, ki , že zdavnaj dokazano, deluje po principu »krdela«, stoke«, »rulje«, predstavlja edini kriterij t.i. »slava«; če se pojaviš na TV, si »slaven«, kar ti malodane apriori daje »vstopnico v svet lepih in pametnih«, ki v ljudeh , plehkih, kakršni že so, budi bodisi zavist (ker so, zavoljo svojih vrednot prepričani, da je to največ, kar se da doseči, torej, »slava in denar«), bodisi v teh »kvazizvezdnikih«, predprogramiran napuh, občutek večvrednosti in prepričanja o tem, da so vsi, ki jih kritizirajo, zgolj nevoščljivi, kar je, do neke mere, kako ironično, najbrž celo res (a nihče m i ne more očitati, da zavidam karkoli Damjanu Murku). Začaran krog pač…
Ta mentaliteta se kaže na primeru vseh slojev in tudi starostnih skupin, ko je za dejstvo, da si, npr. »popularen« v šoli, da »fukaš« v diskotekah, potrebno zgolj in samo, da si »viden« in še, da si »viden s pravimi ljudmi«, torej, po občem dojemanju, »slavnimi«, posledično »slaven« postaneš tudi sam…
Moralno in duhovno najbolj sporno pa je dejstvo, da se logika trga, ki narekuje, »kaj je lepo, grdo, kaj je uspešno, kaj je pametno, in, ali out«, seli, kot »bršljan« zajeda v zidove nečesa tako svetega, kot so medosebni odnosi, kar ima za posledico razrast plejade vse večih, na materijalnih vrednotah temelječih, plehkih odnosov, navideznih »prijateljstev«, katerih rok trajanja je prav bizarno omejen, ljudi pa je pripeljal v nekakšno »sivo cono stanja duha«, ko ne ločijo več med tako fundamentalnimi pojmi, kot so »prijatelj«, »kolega«, »dekle/fant«, »spolni partner;ljubica/ljubimec«…
Evrovizije, kot takšne, resnično ne gre jemati resno, saj je ob očitni odsotnosti kakršnegakoli koncepta, definiranega mnenja celo samih producentov o tem, kaj naj bi sploh ta predstavljala, ali gre za evropsko tekmovanje v narečni popevki, ali za prvenstvo v »baladah«, morda za »etno-festival«, jasno, da gre v najboljšem primeru za drugo, če ne že tretjerazredno tekmovanje. A, narod pač potrebuje »kruha in iger«, igre, na stopnji dojemanja in efekta navdušenja nekajletnega otroka, je seveda deležen, »kruha« pa iz te moke, tako ali drugače ne bo. Morda za zmagovalca…

Poslušaj mamo! Ne vprašuj! Poslušaj očeta! Ne vprašuj! Pojej do konca! Ne vprašuj! Poslušaj učitelje! Ne vprašuj! Uči se! Ne vprašuj! Vpiši se na gimnazijo! Ne vprašuj! Maturiraj! Ne vprašuj! Vpiši se na faks! Ne vprašuj! Ne na tega! Ne vprašuj! V tem poklicu ni denarja! Ne vprašuj! Diplomiraj! Ne vprašuj! Najdi si službo! Ne vprašuj! Poišči si partnerja! Ne vprašuj! Želim imeti vnuke! Ne vprašuj! Zaplodi otroka! Ne vprašuj! Odseli se, dovolj si star! Ne vprašuj! Kako neki vzgajaš otroka?! Ne vprašuj!
Tako nekako potekajo naša življenja, nakar, nekega, povsem navadnega dne, preprosto umremo…
Vse od rojstva, pa tja, do poslednjih dni svojega zemeljskega obstoja, smo ukalupljeni v ustaljene tirnice, ki so jih pred nami prehodili že naši starši, pred njimi njihovi starši, pred njimi mnogi, mnogi drugi…Seveda, starši niso krivi, da živijo in so odraščali v družbi, prepredeni z nekimi nepisanimi zakonitostmi, lažnimi moralami, ki so jim jih predstavili kot dogmatične…O neizpodbitnosti teh kasneje »bona fide« učijo tudi nas. Želeč nam vse najboljše nas, ne zavedajoč se spremenljivosti »nespremenljive« morale, pahnejo med kolesje nezaustavljive »mašinerije«, od koder se, ponavadi ne moremo več rešiti. Tudi sami slejkoprej postanemo »fijakerski konji«, zblodele ovce, prav takšni, kot nas potrebujejo, postanemo del mase, postanemo del krdela, naivna, lahko vodljiva »rulja«. V tej psihozi, ki jo ustvarjata družba in že zdavnaj zastareli šolski sistem, se v nepreglednih masah izgubijo tudi najtalentiranejši, najkreativnejši, najsposobnejši. V gonji za nekakšnimi diplomami, kot ultimativnim merilom uspeha, usposobljenosti, se mnogi, ki bi morda,v situaciji naklonjeni talentu, lucidnosti, kreativnemu mišljenju predstavljali presežek družbe, njeno dušo, »spiritus movens«, izgubijo »pod silnim stampedom« na »vojaški dril« in sistematično indoktrinizacijo pripravljene večinske »sodrge«. Šolski sistem, v katerem je možno, da ljudje, ki so v osnovni šoli imeli težave z najfundamentalnejšimi zadevami, kot so branje, seštevanje, odštevanje, memorizacija najminornejših podatkov, ki ne obvladajo nobenega jezika, ki niso sposobni verbalne in drugačne komunikacije na minimalni ravni odraslega najstnika, diplomirajo na univerzah širom Slovenije, je jasno, zgrešen sistem…
Danes študirajo »vsi« in vsem je omogočeno, da si ob manjšem ali večjem trudu, odvisno pač od posameznikove sposobnosti surovega memoriranja nepomembnih, zastarelih, trivialnih podatkov, nakopičenih v učbenikih, napisanih še za časa komunizma, ustvarjenih kot selekcijsko sredstvo za množično hipnozo lahko vodljivega birokratskega »personala«, popularno imenovanega »aparatčiki«, pridobijo univerzitetne diplome, kot bi šlo za opravljene tečaje strugarstva…
Velikokrat tudi ljudje, ki so za to najmanj poklicani, vrtajoč si z mezincem po nosu, gladeč se po svojih zajetnih trebuhih, medtem ko »mlatijo« že svoj n-ti »Big Mac« in gledajo svojo najljubšo hollywoodsko »trashy as it can be« oddajo, v ozadju pa poslušajo nov cd »Lil’-ne vem česa«, vihajo nos nad ZDA, zlahka rezonirajoč:«Američani so neumni!«
Po tej vsesplošni analogiji, ki se kot megla vije skozi vse pore slovenske in še katere družbe, so naše šole veliko boljše, mi veliko »pametnejši«, bolj razgledani…
Resnica je seveda, kot vedno, kadar v Sloveniji kak kliše prerase v aksiom, popolnoma drugačna. Ameriške univerze so najboljše na svetu, vzgojijo največ strokovnjakov na svojih področjih, producirajo največ kasnejših in potencialnih Nobelovih in »kaj vem kakšnih še« nagrajencev…
Seveda, Američani se zavedajo, da mora biti univerzitetno izobraževanje domena privilegiranih, »the best of the best«, najsposobnejšim študentom(za kar imajo izdelane posebne kriterije) iz vsega sveta ponujao štipendije in jih tako vabijo pod svoje okrilje, kjer jih istešejo v največje strokovnjake na različnih področjih, kar jih premore svet…Seveda, možnost, da študirajo imajo tudi tisti z bogatimi starši in talentirani, a polpismeni športniki, kar je morda, do neke mere, negativna plat medalje…
Naše gimnazije so, v smislu podajanja nekega širšega znanja seveda boljše od njihovih javnih »high school«, vendar še vedno preslabe, saj se danes že praktično vsaka srednja šola imenuje gimnazija in vsak 1.5-ti dijak si lahko pridobi izobrazbo, ki bi morala biti »pojem« srednješolskega izobraževanja, kalilnica elitnih dijakov za še elitnejše univerze-gimnazijski maturant. Profesorji so, z redkimi izjemami, izjemno slabi, naveličani, nepoklicani opravljati, ta privilegirani, a odgovorni poklic, kot si ga je nekoč predstavljal Nietzsche, vzgojitelja, vzpodbujevalca, netilca »ognja« v glavah mladih, nadarjenih umov…
Spominjam se gimnazijskih let in v prizmi današnjih dni, ko se, kot bi šlo za »kopernikanski obrat« v moji glavi, navdušujem nad vedami, kot so filozofija, sociologija, psihologija, takrat pa so se mi, prav zaradi obupno slabih profesorjev, zdele naravnost priskutne. V meni niti za trenutek niso znali zanetiti ognja, vzbuditi zanimanja za nekaj, kar se mi danes zdi samoumevno in brez česar bi bilo moje življenje veliko bolj prazno, plehko, kot je…
Na »faksu« sem v liku samozadostnega, prepotentnega profesorja, brez obžalovanja si upam trditi, popolnega imbecila, nesposobnega »zemeljske« komunikacije med dvema odraslima človekoma, pa čeprav gre tukaj za nekakšno avtoritarno supremacijo profesorja nad študentom, doživljal svojevrstne travme, ko se nisem mogel, ne želel učiti »Pravne sociologije«, da ne bi bil ugledal njegovega obličja. Danes mi sociologija predstavlja pomemben del mojega življenja in identifikacije kot človeka, »ki ga konstantna radovednost sili k nenehnemu iskanju novih znanj«…
Način, kakršnega uporabljajo v gimnazijah za poučevanje jezikov, je naravnost katastrofalen. Učbeniki so prepolni nekakšnih »new age zgodbic za telebane«, o nekih x osebah, »ki da nekaj počnejo«, pri čemer se zdi, da se še te karikature zgolj kislo nasmehnejo, ko je večina testov prepredenih z vprašanji v slogu, »Kaj je počel Pierre dans la campagne?«…
Vsako poučevanje dol. jezika bi moralo vsebovati sistematičen pregled književnosti govornega področja, o katerem teče beseda, slovnico, veliko esejev, branja knjig, gledanja filmov in komunikacije v tem jeziku. Kot se poučevanja maternega nam jezika, lotevajo slavisti.
Danes obvladam nemški, angleški, seveda hrvaški jezik, ki ga ločim od srbskega, a nobenega teh jezikov, ki sem se jih učil dolga leta v šoli, se nisem naučil znotraj institucije, imenovane gimnazija. Za mano je osem let učenja latinskega, ter štiri leta francoskega jezika in, ker nisem imel možnosti spoznavati teh dveh jezikov preko književnosti, filmov,…Ju obvladam zelo slabo, vsekakor slabše, kot bi si sam želel…
Sam si predstavljam gimnazijo veliko bolj kot starogrško »gymnasium«, ki bi bila nekakšen resnični center za urjenje telesa in duha najsposobnejših dijakov, kjer bi bil velik poudarek tudi na intenzivnem urjenju telesa, kjer bi nujno poučevali fiziko, kemijo, matematiko, filozofijo, sociologijo, psihologijo, zgodovino, geografijo, slovenski, angleški, nemški, francoski, latinski in starogrški jezik, glasbo in umetnost…Morda se sliši precej »gestapovsko«, naporno, vendar je jasno, da bi prav take gimnazije ločile »plev od jagodnega izbora« in producirale izvrsten material za elitne, ekskluzivne institucije, imenovane “univerza”…
Pojem »visokega, univerzitetnega« šolanja mora spet postati ekskluziven, možnost takšnega šolanja mora biti, kot je rad zapisal meni zelo ljubi Nietzsche, »privilegij«, neznanski dosežek, ki si ga je posameznik priboril s svojo sposobnostjo, »nobena velika, lepa stvar nikoli ne more postati vsesplošna lastnina«, ali »pulchrum est paucorum hominum«, kot je primer pri nas danes in je, očitno bil primer v Nemčiji devetnajstega stoletja…
Seveda, »človek se uči vse življenje« in v tej luči je potrebno težiti k nenehnemu izobraževanju, vendar veliko bolj v obliki usmerjenega srednjega ali višjega šolanja, saj družba kot taka ne more počivati zgolj in samo na postulatih, obstoju terciarnega in kvartarnega zaposlitvenega sektorja, marveč mora nekdo opravljati tudi poklice, kot so, npr. mesar, čistilka, pek, policaj, ki so prav tako družbeno koristni in vsega spoštovanja vredni…
Vendar, dokler se bodo vse reforme našega šolstva lotevale tako obskurnih področij, kot so »preobrazba osemletk v devetletke«, bo tudi osnovni smoter visokega šolanja, priprava študentov na »post študentsko življenje«, ko morajo profilirati v usposobljeno, enakovredno delovno silo na brezkompromisnem trgu zaposlitve, ostajal kot oddaljena iluzija »fatamorganske Utopije«…
A morda nekega dne tudi našemu šolstvu-posije sonce. Morda…

Ko je leta 1619 naključni nizozemski trgovec s sužnji na obalah Jamestowna, v današnji ameriški zvezni državi Virginiji svoj »tovor« zamenjal za hrano, si najbrž ni zamišljal, kako zelo bo spreobrnil tok zgodovine, v kakšno večstoletno »kalvarijo« bo pahnil etnično skupnost, kasneje popularno imenovano afroameriška, katere posledice bodo vidne vse do današnjih dni…
Velika ameriška civilizacija se je gradila na plečih ljudi, ki so jih iztrgali iz njihovih domov širom Afrike in čeprav rasno pogojenega sužnjelastništva v ameriške loge ni bilo vse do osemdesetih let 17. st., so se kasneje iz družbe velikih plantažnikov in veleposestnikov razvile mogočne ZDA, ki danes, kot nobena država na svetu dajejo simbiotičnosti demokracije in kapitalizma neko samoumevno noto.
Na rovaš kratenja človeških pravic neukih, preprostih ljudi, nasilno »ekstrahiranih« iz naravnega okolja plemenskih skupnosti, ki so za njih opravljali »umazana dela«, za plačilo pa v najboljšem primeru prejemali mizerne mezde, ali, najpogosteje-prazen nič in odnos, ki je človekovemu odnosu do živali dajal nov pomen.
Seveda, veleposestniki so vedno bolj bogateli, saj so imeli velike količine delovne sile, ki je ni bilo treba plačevati in čeprav so kasneje, po koncu državljanske vojne, Afroameričani dobili večje pravice in je bilo suženjstvo navidezno odpravljeno, se je deprivilegiranost temnopoltega prebivalstva nadaljevala do današnjih dni, v tisti največji vehemenci pa vsaj do sredine 20. st., ko se je pričel veliki boj za državljanske pravice afroameriškega prebivalstva.
Rasna segregacija, v največji meri prisotna v zveznih državah ameriškega juga, kjer je bil po formalnem padcu suženjstva ustanovljen tudi zloglasni KKK, je nekega dne morala naleteti na upor. Srce, dušo tega upora je predstavljala Rosa Louise Mc Cauley, bolj znana kot Rosa Parks, ki je odklonila zahtevo James-a Blake-a, voznika avtobusa, da prepusti sedež belopoltemu potniku. Gesta, ki je botrovala enemu največjih odporov proti rasni segregaciji, t.i. Montgomery Bus Boycott-u, je lansirala tudi legendarnega Martin-a Luther-a King-a. Večdesetletna »vojna« se je lahko pričela…
Gibanje je v večih desetletjih izbojevalo mnoge bitke, da pa bi izbojevalo vojno, ji kljub vsemu še vedno nekaj manjka…V približno enakem obdobju, ko je svojo pot v ameriškem senatu pričenjal Barack Obama, je leta 2005, kako simbolično, v svojem 93. letu oči za vedno zatisnila Rosa Parks . Kot bi Rosa začutila, da je njen boj pred koncem in se, dosegajoč duševni mir, napotila večnemu spokoju naproti.
Danes se sleherni Afroameričan, ozirajoč se v preteklost, lahko s ponosom »spominja« svojih praočetov z Jamestown-ovih dokov, ki so orali ledino in na svojih trpečih, bičanih hrbtih gradili lepšo prihodnost za svoje prihodnje rodove in v dneh, ko sin Afričana in belopolte Američanke bolj kot kdorkoli na svetu simbolizira dejstvo, da je nastopil trenutek končne sprave, ko bi z inavguracijo prvega temnopoltega predsednika padel tudi zadnji mit, ter z demistifikacijo »domnevne črnske manjvrednosti« opravil, pometel s še zadnjimi predsodki in rasizmom, ki je tako davno pognal korenine v podzavesti ljudi…
Čeprav bodo, seveda, mnogi ciniki dejali, da je Obama premalo črn, skeptiki s pridihom rasizma, da gre za pozitivno diskriminacijo, se, vendarle zdi, da je Barack Obama danes prav to, kar ZDA, s svojim močno okrnjenim, omadeževanim renomejem, ko na svetu skorajda ni najti neameriškega človeka, ki se ob omembi ZDA in »voditelja svobodnega sveta« ne bi vsaj kislo nasmehnil, skozi zobe zamrmral kakšne sarkastične pripombe, ali v najhujšem primeru, nekaterih sočnih kletvic svojega govornega področja, obupno potrebujejo. Mlad, temnopolti demokrat, diplomant Harvarda, intelektualec, naprednih misli, »kennedyjevskega nasmeška in karizme, izraziti nasprotnik ameriške prisotnosti v Iraku in igranja vloge »svetovnega policaja«, neobremenjen z rasnimi predsodki…
Da Barack Obama predstavlja več kot resnega, legitimnega kandidata smo, če ne prej, spoznali, ko je Hillary Clinton prenehala igrati čudovito, strpno, prijazno, inteligentno soprogo Billa Clintona in pričela negativno kampanjo na račun Obamovega domnevnega uživanja drog v mladosti, kar je Clintonovi »na grbo« pripeljalo več nasprotnikov, kot privržencev, saj je navkljub velikim težavam ameriškega gospodarstva, notranje in zunanje politike našla čas za poizkus diskreditacije sokandidata na račun popolne mladostniške neumnosti, ki je Barack nikoli ni ne zanikal, ne skrival, še manj pa maskiral za demagoškimi puhlicami stila:«Nisem inhaliral…«.
Američani imajo dovolj tega “sranja”. Dovolj imajo vojne, dovolj imajo umiranja svojih očetov, sinov, bratov…In dovolj imajo “umazanih iger”…
Obama, ki ima na svoji strani veliko mladih, belopoltih volilcev (k čemur je, želeli si priznati, ali ne, na nek čuden način, veliko pripomogel vzpon hip hop kulture, čeprav s to Obama nima nikaršne zveze, razen dejstva, da ima podobno barvo kože, kot prvi »hip-hoperji«) je svež obraz na ameriškem političnem nebu, ima pozitivni pristop, je spoštljiv do nasprotnikov, napreden in takšni vedno dajejo upanje.Za boljše ameriško in svetovno jutri…
In za Roso, Barack, zmagaj za Roso! Morda tudi ona, tam nekje nad mavrico, opazuje, mrmraje si zimzeleno »Somewhere over the rainbow« in razmišlja:«Moj boj je končan!«

Na svojem blogu sem po enem od svojih prispevkov imel zanimivo debato z enim bralcev na temo, dejal bi, pretežno RKC, kot pojma organizirane religije v naših logih. Bralec je imel nekaj zanimivih pripomb, opazk na račun mojega stila pisanja, kjer se pogostokrat zdi, da apriori kritiziram vse, kar je povezano z delovanjem ene od največjih svetovnih religij. Ker v svojih prispevkih nemalokrat omenjam Nietzsche-ja in se pozivam na njegova razmišljanja v zvezi z »zlagano krščansko moralo«, je naključnemu bralcu moč ta vtis le še stopnjevati. Na račun tega bi mi lahko marsikdo očital, da v svojem »čaščenju« še danes napredne Nietzschejeve misli nisem nič manjša »ovca«, ki jo sam pogosto navajam kot sinonim za »slepo capljanje za sebi podobno, večinsko skupino ljudi samo in zgolj zaradi njene, t.i. večinskosti«, kot prav ti, nad katere naduto »ščuvam« svoje, kot si najbrž domišljam, »razsvetljene« misli, pri čemer sem tudi sam bil najverjetneje samo uspešno indoktriniran.
Nietzsche je bil vrhunski intelektualec, mislec, genij naprednih misli, ki so bile vsaj dvesto let pred svojim časom in seveda, veliko ljudi se zlahka poistoveti z razmišljanji enega največjih umov v zgodovini. Tudi jaz sem se našel v nekaterih njegovih trditvah, predvsem v delih , kot so »Tako je govoril Zaratustra«, ali »Antikrist«, morda tudi »Ecce homo«, kjer razpreda o temah, kot so brezkoristnost, omejujoče doktrine in zlagana morala organiziranih religij, teorija o t.i. »nadčloveku«,…V »pasusih«, kjer Nietzsche na precej mačističen način govori o sočutju in njemu sorodnih »inštancah«, se najini mnenji že precej bolj razhajata, kot se dogaja vsaj še nekajkrat, torej, daleč od tega, da bi sam slepo sledil nekakšni »nietzschejanski religiji«. Obstajajo zanesljivi indici o tem, da je bil Nietzsche na nek svoj, »perverzen« način prepričan, da je »mesija«, glasnik razsvetljenih misli…
Jezus Kristus, kot si ga sam predstavljam, je bil tudi zelo napreden človek, na nek način »filozof« svojega časa. Prav lahko, da je bil v tistem času intelektualno superioren večini ljudi, ki so ga obkrožali in je v izmišljevanju takšnih ali drugačnih »pravljic in mitov« videl najenostavnejši in najbrž edini možen način, da se polasti misli teh ljudi in jih vzpodbudi k razširjanju svojih lastnih…
Mnogim ljudem znano dejstvo je, da so še veliko pred Kristusom v večih kulturah »jutrovega« s podobnimi modrostmi, brez vpletanja »višjih sil« in neke mistike, ljudi »razsvetljevali« Konfucij, »Buda« in njima podobni…
Moji očitki nikoli niso bili uperjeni v vero in vernike, v boga, še več, morda ste lahko spoznali, da pravico do »lastnega boga«, oz, interpretacije le tega postavljam na piedestal »najsvetejših« pravic slehernika, ki se mu zdi danost misliti z lastno glavo, biti v prvi vrsti svoj človek (in kot tak še najbližje »bogu«) privilegij in obenem nekaj, o čemer se sploh ne bi smelo razpravljati. Odnos z »bogom« je najintimnejši vseh odnosov, saj nas edino tak, edinstven od posameznika do posameznika, zmore razlikovati, predstavljati kot drugačne…In samo drugačnost je tista, ki nas lahko dela absolutno enakopravne. Enakopravne v vsej lepoti naših »drugačnosti«.
Ko govorim o, pogojno rečeno, očitkih, ti »letijo« na naslov RKC kot svojstvene kapitalistične organizacije, ki nikoli v zgodovini, vsaj načrtno ne, ni skrbela za »duhovni blagor« ljudi, svojih zvestih »vernikov«, marveč samo in izključno za finančno dobrobit svoje samooklicane dobrodelne, človekoljubne, filistrske organizacije, ki pa to v vsej svoji transparentni koristoljubnosti nikdar ni bila…
Zakaj ljudje v času, ko so neka pisana in nepisana pravila etike in morale že zdavnaj definirana in zasidrana v podzavesti prebivalcev t.i. krščanskega sveta, v časih t.i. pravnih držav, ko pravo bolj kot kdajkoli predstavlja verodostojno formalizirano različico načel etike in morale in ko je »talionsko načelo« že zdavnaj samo še dalnji »spomin spomina« zgodovinskih knjig, sploh potrebujejo organizirano obliko religije? Zakaj bi jaz, zakaj bi kdorkoli od vas, potreboval nekoga, nič bolj in nič manj človeškega, kot smo sami, da za nas interpretira podobo nečesa tako osebnega in svetega, kot je posameznikovo dojemanje »nedojemljivega«, širom sveta popularno imenovano »bog«?
Danes se moramo zavedati dejstva, da so vse današnje t.i. velike religije, slejkoprej nastale iz manjših skupin, »krožkov«, ki so prerasli v gibanja, ki bi jih tedaj zlahka imenovali za nič več kot zgolj »sektaška«, z vso vehemenco negativnega prizvoka, ki ga ta beseda večinoma s seboj prinaša. Kasneje so, v to ne dvomim, nedolžno idejo »od ljudi za ljudi«, kot moralno sporen inštrument za dosego svojih moralno spornih ciljev pričeli uporabljati »napačni« ljudje in jo, po svoji volji in lastnim interesom »kostumizirano«, kot bi šlo za nekakšno njihovo izključno pravico, pričeli »prodajati« širšim ljudskim množicam, na rovaš katerih naivnosti, nevednosti, nepismenosti in igrajoč na nekakšno komponento »slabe vesti« (ker, kaj, če je pa vse res?!) pričeli kopičiti neizmerno bogastvo in takšno, ter drugačno premoženje…
In res je, na nek način je širitev krščanstva pomenila tudi širitev pismenosti, ki pa nikoli ni bila mišljena kot pridobitev za izobraževanje širše mase ljudi, marveč le kot orodje za nadzor in perfidno manipulacijo le teh. Ljudi so, črko po črko, opismenjevali, razmišljujoč o lažjem transferju, posredovanju svojih idej, kot izvrstne »tržne niše«, a so, na srečo (ali na žalost) s tem odprli »Pandorino skrinjico«, ki je postopoma botrovala »kulturni revoluciji« z vrhuncem, imenovanim »razsvetljenstvo«, vsesplošnemu razvoju, dostopnosti izobrazbe, globalizaciji in posredno-sekularizaciji in drastičnem upadu vpliva in moči…
Vsekakor ima tudi krščanstvo svoje pozitivne plati, ki jih jaz vidim predvsem v tem, da je in še vedno predstavlja dokaj uspešno, posrečeno orodje za zastraševanje k ekscesnemu in »odklonskemu« vedenju nagnjene t.i. »rulje«, duhovno in »moralno« revnih ljudi, ki jim samo nekakšna superiorna, nadavtoriteta institucije »strašnega pekla« (torej, dejstva, da bodo končali v nekem »hudičevem brlogu«, kjer je neznosno vroče, umazano, skratka, silno neprijetno, če bodo ubijali, kradli, seksali…) preprečuje, da bi počeli tisto, o čemer sicer razmišljamo vsi ljudje, (a tega ne počnemo zaradi velikokrat omenjenega, prirojenega čuta za etiko in moralo; o čemer je seveda, govora tudi, ali predvsem v prvi zavezi z 10-imi zapovedmi, ki pa niso inovativni »izdelek« ne »starohebrejske«, ne krščanske družbe) da bi na tak ali drugačen način posegli v osebno integriteto, dostojanstvo, kar npr. odvzem življenja, ali kraja osebne lastnine vsekakor sta…
Ideja o »vsega opraščajočemu bogu« se na prvi pogled zdi privlačna, a je, v najboljšem primeru in z »najblažjim« besednjakom rečeno, »dvorezen meč«. Sistem »odpustkov« v smislu, »če si storil to ali ono,…«, moraš za kazen storiti »ono ali tisto« (glej različne molitve, spovedi, oblike samoodpovedovanja in kaznovanja, kot oblike kazni), lahko kaj hitro vzdrži napačno interpretacijo zgoraj omenjene »rulje«, da le ti predstavljajo »dopustnico«, da pod pretvezo domnevne trenutne zaslepljenosti, mladostniške neumnosti, prekipevajoče strasti (ki so kot absolutna sociolška kategorija popolnoma neizmerljivi in kot takšni zelo diskutabilni), počnejo karkoli, v končni fazi celo ubijajo, »nadoče« pa jim bo, svoji naravi primerno, »vse oprostil« in jim, sicer posredno, prek »razčiščevalnice«, imenovane »vice«, naposled le odprl vrata t.i. »raja«.
Dejstvo je, da krščanstvo v svoji najstrožji obliki, omejuje človekovega duha, je nekoristno, balastno, vsaj za tip modernega človeka, kakršnega je Nietzsche imenoval »nadčlovek«, ki teži k popolni svobodi lastnega uma, ki razpolaga z močnimi čustvi, ki pa jih tudi uspešno kontrolira, torej, zaveda se vseh pozitivnih, še bolj pa negativnih plati življenja, njegove neizpodbitne »končnosti« ( pri čemer ni povsem jasno, zakaj bi kdo težil k neki neskončnosti, čeprav teza, da nekdo uživa, ljubi življenje, ne glede na njegove dobre in slabe plati, na nek način postavlja antitezo moji prejšnji domnevi o »nesmiselnosti« težnje po neskončnosti) in ga kot takšnega slavi in »ljubi«, živi polno prav zaradi tega in ne temu navkljub…Primer »nadčloveka« sem navedel, kot primer, kjer se z Nietzsche-jem strinjam o tem, k čemu bi moral težiti »moderni« človek, osvobojen vseh spon, predsodkov, vpliva v vse družbene pore zažrte »lažne morale«… A, kot sem že zapisal, strinjanja z dol. pogledi še ne gre enačiti z bodisi posnemanjem, bodisi »slepim capljanjem za nekimi navideznimi maliki«, kot produkti lastne imaginacije, lastne predstave o tem, kako nas, ali naj bi nas družba dojemala ( ker se sam, npr., ne strinjam s krščansko moralo, svetohlinstvom organiziranih religij in koristoljubjem RKC, kot institucije, samooklicane »pastirice do boga«, bi za svojega »malika« vzel Nietzsche-ja, ga interpretiral »prosto po Prešernu«, kot so navsezadnje to počeli tudi nacisti, saj je napisal »Antikrista«, ki med »laičnim« prebivalstvom velja za eno najeksplicitnejših kritik krščanstva in cerkve). Ko boste prebrali ta sestavek, boste mnogi »planili«, »zavili oči« in začutili pošastno željo po tem, da bi prelili litre »črnila«, da bi me »popljuvali«, nekateri se boste delno strinjali z menoj, nekateri pa boste prikimali vsaki besedi, ki sem jo zapisal…Ne počnite tega! Preberite, razmislite, lahko tudi povzamete moje misli, saj smo navsezadnje, na nek način, vsi »plagijatorji« in sem tudi sam, najbrž na nezavedni ravni od nekod »pobral« kakšno zamisel, navsezadnje je svoje ideje nekje »pobral« tudi Nietzsche, vendar…Oblikujte svoje misli, bodite kritični, a konstruktivni, komplimentirajte, a ne zaradi neke predpostavljene simpatije/antipatije do mojega pisanja, ali, »bog ne daj«, empatije do mojega »uboštva«…
Za konec bi, pa ne zaradi »spravljivosti« moje »konformistične narave«, ali pač, dejal, da osebno nimam ničesar proti ohranjanju krščanstva, kot dela tradicije, zgodovine, običajev, prenašajočih se iz roda v rod, kot dela identitete večine nas, ki smo se rodili v tem delu sveta, nasprotno, k temu celo pozivam, malodane zahtevam, saj je to, podobno kot materni jezik, del kulturne dediščine vsakega posameznika. In kulturno raznolikost je potrebno ohranjati, prav zaradi že omenjene težnje po enakopravnosti v drugačnosti, kar je, mnogi se bodo ob tem le namuznili, nekakšna »ljudska fantazma« združene Evrope. A navsezadnje podobno čutim tudi do »kurentov« in »človeške ribice«…

Srbija je danes, »le« 17 let po razpadu zadnje »vsejužnoslovanske« državne tvorbe, na resni zgodovinski prekretnici, ko se, »zahvaljujoč« posledicam dolgoletne vladavine »vožda« iz Požarevca, Slobodana Miloševića, utaplja v prekletstvu lastnih poligonov ekstremnega nacionalizma, razpeta med kruto realnostjo nenehnega izgubljanja lastne identitete in »mitologije srbskega naroda«.
Srbi so, ne da bi se vsaj za trenutek zavedli, zasanjani in zastrtih oči, dolga leta živeli , doživljali svoj vsakdan, prepreden »s tisoč in enim mitom« o neki srbskosti, kot zveličavni vrlini, ki »da jo čuva bog«. Korak za korakom, dan za dnem, leto za letom so Srbi, nekoč na svojo zgodovino in kulturno dediščino nenehne »pripravljenosti na boj« silno ponosni narod, izgubljali delčke svojega ozemlja, katerih »večno pripetost« ob Srbijo so, zaslepljeni s težnjo po ozemeljski širitvi in supremaciji nad celotnim Balkanom,kot posledico Miloševićeve »velikosrbske« retorike, dojemali kot samoumevno.
S smrtjo in razkrinkanjem »Slobe« so se razblinile večstoletne iluzije Srbov o svoji »pravičniški državi«, boju za vzvišene cilje in ozemeljskih teženj kot posledice prepričanja, ki se je venomer perpetuiralo skozi vse pore srbske družbe, da jim to dolguje nekakšen »bog pravde«, ki ga že od Kraljevine Srbije dalje, nagovarjajo celo v svoji himni.
Eden posebnih srbskih mitov je mit o Kosovu, mitski bitki na Kosovem polju, kjer je srbsko plemstvo sicer izgubilo »junaški« boj s turškimi zavojevalci, vendar se globoko zasidralo v srbskih srcih in se za vedno naselilo v podzavesti le teh, kot primer »nikoli preseženega srbskega junaštva«.
V antičnih časih je bilo današnje ozemlje Kosova pretežno pod ozemeljskim »patronatom« Rimskega cesarstva, najprej zahodnega, kasneje, po razpadu, oz. delitvi na dva dela, pod vzhodnega, t.i. »Bizantinskega«. V tistih časih so večinsko ozemlje Kosova naseljevala »tračansko-ilirska« plemena, natančneje t.i. Dardani, ki so takrat predstavljali avtohtono prebivalstvo »pokrajine«, im. Dardania in jih zgodovinski strokovnjaki opisujejo kot prednike današnjih Albancev.
Vse od začetka naselitve slovanskih plemen na področje vsega Balkana, ki sega v obdobje zgodnjega srednjega veka, pa vse do danes, Kosovo predstavlja kulturno, zgodovinsko, politično središče Srbije, predstavlja nekakšno »zibelko srbstva«, kot Slovencem denimo Krnski grad s »knežjim kamnom«…
Slovani, ki so se naselili na to ozemlje, so bili t.i. »proto-Srbi«, predniki današnjih Srbov in skozi stoletja so nekaj tam že živečih »praalbanskih plemen« asimilirali, mnogi pa so ohranili večji del svoje identitete, zahvaljujoč predvsem preseljevanju v odročnejše predele.
Kosovo je bilo po drugi svetovni vojni, kot del Srbije, priključeno Jugoslaviji in ostalo njen del vse do bridkega konca, tudi po njem pa se je na Kosovu spreminjala samo stopnja notranje samouprave, oblika avtonomije znotraj srbskega ozemlja, kasneje tudi pod nadzorom »Združenih narodov«, kot posledico poizkusa »miloševičevskega holokavsta«, etničnega čiščenja muslimanskega, torej pretežno albanskega življa, na teh prostorih »popularno« imenovanega kot »Šiptarji« (kar je v bistvu poslovanjen naziv Albancev za njih same)…Če bi »Slobo« še živel, mednarodna skupnost pa bi situacijo na Kosovu opazovala »po strani«, bi, prepričan sem, večinsko prebivalstvo na Kosovu spet bilo srbsko…
Ker mednarodna javnost, podprta (kakopak) tudi, oz. predvsem s težo lastnih interesov ( o tem kdaj drugič), tega ni mogla početi, še manj dovoliti, so Srbi s tem naredili »medvedjo uslugo« kvečjemu sebi, veliko manj albanski skupnosti na Kosovu, saj so , zdi se, s tem za vselej izgubili Kosovo.
Iz Albancev so naredili mučenike, »trpeče večinsko prebivalstvo« na Kosovu, ki da si želi zgolj in samo tega, da bi lahko živelo v miru na svojem »zgodovinskem« ozemlju, ločeno od vplivov zatiralne srbske politike.
Če bi Srbi ne pričeli izvrševati »naređenja kultnog Slobe«, bi danes albanska skupnost na Kosovu ne imela nikakršne legitimne pravice zahtevati takšne oblike neodvisnosti, lastne države, za katero na področju bivše Jugoslavije živeči ljudje vemo, da gre za »paravan« s končnim ciljem po priključitvi Kosova »materi Albaniji«.
Ker evropska, svetovna skupnost delujeta pod očitnim vplivom ameriške zunanje politike, vsiljevanja svojega dojemanja »prav«, brez poznavanja dejanskih razmer in dojemanja posledic, ki bi lahko najverjetnejšemu epilogu z osamosvojitvijo Kosova sledile, kar je venomer se ponavljajoči vzorec posegov »ameriških prosvetiteljev« v suverenost domnevno »nedemokratičnih« družb. Da bi tem družbam dale pečat »edine pravilne demokratičnosti«, se ZDA pregovorno poslužujejo »tradicionalnih« orodij za dosego »amero-demokracije«, »žvenketanja orožja«, vsesplošno devastirajočih vojn, ali grozeče možnosti le teh. Ko naletijo na enakovrednega nasprotnika, pride do t.i. hladne vojne, če je nasprotnik le malo šibkejši, a sicer trdoživ, so posledice ponavadi »apokaliptičnih razsežnosti« (glej Vijetnam, Irak,…)…
Strinjam se, da bi tudi nevmešavanje mednarodne skupnosti slejkoprej pripeljalo do krvavih bojev na Kosovu, a situacije ni moč reševati na izključen, vsekakor pa ne na način tako nenadnega posega v »večdesetletni status quo«. Ljudje s to nenehno medetično napetostjo in ozemeljskimi težnjami »enih« in »drugih« živijo že desetletja in velika napaka bi bilo navidezno »reševati« situacijo z zadovoljitvijo apetitov zgolj ene strani, kar osamosvojitev Kosova dejansko prinaša-»zmagoslavje« Albancev in nezadovoljstvo, revolt in še stopnjevano nestrpnost srbskega naroda napram albanskemu, kar lahko kulminira v še eni od mnogih vojn na »goratem Balkanu«, temu nesrečnemu področju nenehnih trenj in napetosti, redkih trenutkov harmonije in mnogo pogostejših trenutkov nerazumnega sovraštva med »bratskimi narodi«, ki ga moderni filozofi radi imenujejo za “tisto nezavedno Evrope«.
Najbolj spravljiva vseh situacij bi bila tista, ki bi z uradno osamosvojitvijo Kosova počakalo do trenutka, ko bi v EU sprejeli še preostale države »tega nemirnega sveta«, od Srbije in z njo Kosova, Makedonije, BIH (že prej Hrvaške), pa vse do Albanije, ko bo padec meja slejkoprej botroval postopnemu izgubljanju silne moči in pomena ekstremnih nacionalnih teženj, ko bo nacionalizem v svoji najnegativnejši obliki, tako zelo prisoten v teh krajih, po neki naravni poti pričel izgubljati vsakršno digniteto, kot predmet razprave »strokovnjakov« vsega sveta.
Žal ta trenutek vse kaže na to, da Evropa, vsa njena »konglomeratska« združenja in seveda, »vseprisotna Amerika«, drvijo v eno največjih napak novejše dobe, ki zaradi silne moči posledic, ki bi jih kot taka utegnila »povleči za seboj« bolj spominja na »kataklizmo«. Kot se moji poslednji orisi trenutne situacije zdijo pretirani, si sam, z vso svojo bitjo želim, da bi se moje domneve izkazale za popolne nebuloze, z občo paranojo »zaslepljenega» subjekta in da bi ljudje in z njimi njihovi domovi, razrvani od večstoletnih bojev, nejasne ločnice med miti, ki prepredajo njihov sleherni dan in kruto, a žal edino realnostjo, končno le doživeli obdobje neprekinjenega miru, sprave in harmonije med raznolikimi, pa vendar podobnimi si, zgodovino in kulturo si delečimi, narodi Balkana.

Mobilni telefoni so nas pred kakšnim desetletjem okradli poslednje »oaze miru«, redke trenutke zasebnosti, miru, možnosti postati, prepustiti se toku svojih misli, se zatopiti vanje, »na dušek« prebrati knjigo, ki nas je zaintrigirala, se sprehoditi pod obronki Pohorja, prisluhniti »glasbi za dušo«, naredili še redkejše, že tako z neizprosno frenetičnostjo, hektiko nabiti vsakdan pa naredili za še neizprosnejšega…
Občudujem ljudi, ki so sposobni izklopiti svoj GSM aparat za nekaj ur, se pri tem učiti, brez da bi, vsaj za trenutek pokukali v smer »hudičeve mašine«. Priznam, sam tega ne zmorem. A tudi jaz imam, kljub vsemu, še vedno svoj »way out«, v svet, kjer sem sam, družbo pa mi delata zgolj glasba, v kateri uživam in lastni, pa čeprav nemalokrat samodestruktivni jaz, vstopam vsakič, ko se z avtomobilom podajam na brezciljno vožnjo po ulicah meni ljubega mesta…
Tako sem zadnjič, vozeč se na kosilo, poslušaje brezčasne »Beatle«, prejel klic prijateljice Maje, ki me je povabila na kavo. Ko sem jo »pobral« pred njenim domom, je kot vedno prisedla, pozdravila, za trenutek prisluhnila, najbrž misleč, »da bo že minilo«, pa ji je preprosto dejstvo, da je skladbi »Let it be« sledila »Imagine« Johna Lennona, najbrž porušilo ves sistem, sesulo vse življenske postulate, saj je brž za tem, z zdolgočasenim glasom in »to ni cool« izrazom na obrazu, zatrdila: « Jooooj, pa to je staro ! «
Kdaj se je pripetilo? Kdaj nas je globalizacija, silni vpliv t.i. »amerokapitalizma« naredil za brezumne konzumente, brezglave potrošnike absolutno vsega, kar nam ZDA, njihova kultura, takšna in drugačna industrija, kot popolno »perpetuum mobile« orodje za delovanje tako značilne dialektike kapitalizma, vržejo kot »kost sestradanemu psu«? Kdaj je edina naših vrednot postala tista, ki govori, »da je vse kar je novo, tudi boljše, za tisti nepomembni trenutek večnosti celo najboljše, saj, prav kmalu sledi še novejše, boljše-najboljše…« ? Kam drvimo? Zakaj nenehno hlepimo po nečem novem, četudi je staro še vedno tukaj? In še vedno je dobro…
Odgovor nam ves ta čas prav »nemarno« tiči »pred nosom«, se nam s svojo nonšalanco, kot kak pridanič, »smeji v brk«…Če kot primer izpostavimo glasbo, kot univerzalni jezik mladine, malo starejše »mladine« in nasploh vseh zaljubljencev vanjo, je povsem korektno dejati, da »mladina« trenutno govori »hip hop«. Pri čemer je krivično vso krivdo naprtiti le »njemu«, »umazanih rok naokrog« pri tem hodi celotna pop industrija moderne dobe…Da bi bila dialektika in vse njene zakonitosti zadovoljene, je treba iz tedna v teden, meseca v mesec, ustvarjati nove »instant hite«, glasbene komade nezgrešljivih akordov, privlačnih »beatov«, k »razvratu« nagovarjajočih besedil (ker med drugim, uganili ste-seks prodaja!) in »seksi videospotov«, ki takoj »pridejo v uho, še prej padejo v oči«…Ker je treba prav kmalu, izdati nov »hit«, ki bo »okupiral« sedaj že zveste konzumente, morajo »beati«, kakor hitro so se v njem naselili, tudi iz spomina, da naredijo prostor novim, ti še novejšim. Jasno, ob silni kvantiteti že po zakonu velikih številk, slejkoprej trpi kvaliteta, odtod tudi nestanovitnost in hrepenenje po »večnem novem«…
»Tovariš Marx« se je motil o marsičem, predvsem o komunizmu. A o kapitalizmu se, ko je razmišljal, da le ta »razkroji vse trdne vezi in tradicije«, da se pod njim »vse trdno in stalno razblinja«, prav gotovo ni. Motil se ni tudi pri ugotovitvi, da »vse trdno« ne zadeva zgolj materialnih produktov, marveč »posega v vse aspekte naših življenj, načenja stabilnost simbolnega reda, ki subjektom podaja odločilno identifikacijo«.
Kapitalizem namesto kvalitetnih, stabilnih produktov, namenjenih večim generacijam, vpeljuje zanj presenetljivo dinamiko zastarelosti: Vedno novi produkti, pa najsi gre za glasbo, ali trg mobilne telefonije, zastarajo, še preden docela užijemo njihovo namembnost-vsako leto nova tehnologija mobilnih telefonov, nova generacija računalnikov;če ne kupiš novega s pričetkom leta, si kmalu »demode«…
Ironično je, da je prav cerkev, ki se je otepala komunizma z »vsemi štirimi«, s kapitalizmom pričela izgubljati vernike, z njimi pomen, s pomenom moč…Natančneje, njena moč se je, prav v »zibelki« kapitalizma, kakršnega poznamo danes, ZDA, večdesetletni soborki v boju proti »pretečemu rdečemu zmaju«, razblinila na vpliv posameznih, obskurnih, tisočerih »rekreativnih new age-evskih« religij, kar kaže na dejstvo, da »tržna svoboda« v težnji po supremaciji nad osebno, nikakor ne opreza pred tistim, »da cilj opravičuje sredstva« in da zanjo-resnično nič ni dovolj »sveto«.
Tako smo danes priča izjavam globalnih zvezdnikov, »da se še niso odločili, katere vere bo njihov otrok in v katero ga bodo krstili«, primerom, kjer so ljudje ta teden, ker se je tako izjasnil njihov najljubši »zvezdnik«, muslimani, naslednji teden zopet krščani, bolj pa, ko se bliža prihodnji mesec, bližje so “tehtni” odločitvi za scientologijo. Ker to je sedaj resnično »in«…
Ena najposrečenejših »prilik« na tematiko razlike med komunizmom in kapitalizmom, je mnogokrat citirana, Heiner Mueller-jeva teorija, poimenovanje »mentalitete čakalnice« v komunistični Vzhodni Evropi, ki jo v enem svojih del, natančneje »Krhkem absolutu«, omenja tudi Slavoj Žižek :
»Zaslišalo se je obvestilo:vlak ima prihod ob 18.15 in odhod ob 18.20-a vlak nikoli ni prišel ob 18.15. Potem je prišlo naslednje obvestilo:vlak bo prispel ob 20.10. In tako dalje. Sedeli smo v čakalnici in si mislili, da bo vlak gotovo prispel ob 20.15. Takšna je bila situacija. V osnovi gre za stanje odrešeniške anticipacije. Obstajajo stalna obvestila o odrešenikovem skorajšnjem prihodu in prekleto dobro veš, da ga ne bo.Pa vendar nekako dobro dene slišati, da ga vedno znova napovedujejo.«
Poanta te odrešeniške drže pa vendar ni v nekem »poetičnem ohranjanju upanja«, marveč dejstvu, da se ljudje zaradi nenehnega »neprihajanja odrešenika« pričnejo zavedati svoje okolice in njene, takšne, ali drugačne materialnosti, medtem ko na zahodu ljudje, ujeti v permanentno frenetičnost trenutka in neizpodbitnega dejstva, da je »delivery allways on time«, sploh ne opazijo/mo, kaj se okoli njih/nas dogaja…Tako drvijo/mo, venomer drvijo/mo, v gonji za zaslužkom, za izobrazbo, za družino, hišo, avtomobilom…Pa, kot v vsej svoji simplističnosti, v enem zadnjih »komadov«, »Murat in Jose«, kljub vsemu popolnoma zadaneta bistvo, ko se zvedavo vprašata: »Pa sploh vemo kam?« Da, mar res vemo kam?

Ko sem si pred časom na »you tube-u«, ves nostalgičen in nenavadno »raznežen«, ogledoval gole iz zgodovinske tekme slovenske nogometne reprezentance na »Euru 2000« proti Jugoslaviji, v ozadju pa je igrala »mojstrova zdravica slovenskemu narodu«, Zdravljica, sem, po dolgem času, doživel »mravljince«, oblila me je »kurja polt«, znova pa sem se počutil tako ponosno, kot tedaj, ko je »Zaho« zabil za 3:0.
Danes, osem let starejši, izkušenejši, na nek način modrejši, sem si, tudi pod vplivom vnovičnega ogleda dokumentarnega filma »Zeitgeist«, nenehnih napetosti, ki med ljudmi vladajo od nekdaj, na nacionalni, rasni, celo spolni osnovi, pričel postavljati vprašanja…
Kaj je ponos? Kaj je ta nevidna sila, ki v nas budi nenavadna občutenja, nam nemalokrat megli razum, producira nenehne antagonizme med ljudmi, kaj, zakaj in kako je nekaj tako neotipljivega lahko tako zelo močno, da nas žene v vojne, nas razločuje, pri nekaterih ustvarja napuh, drugim prebuja občutek manjvrednosti? In zakaj smo, v končni fazi, ljudje sploh ponosni? Zakaj smo najbolj ponosni prav na stvari, ki so nam bile dane z rojstvom, na katere nismo mogli vplivati ne takrat, ne danes? Zakaj smo ponosni na svojo narodnost, jezik, običaje? Zakaj smo ponosni na »svoje« versko izročilo? Zakaj nekdo občuti silen ponos, ker je naključen nogometaš, ki ga po vse verjetnosti sploh ne pozna, najbrž ni niti iz istega mesta, zabil gol, komentator na Eurosportu pa je povedal, da prihaja iz iste države, kot zgoraj omenjeni? Zakaj se dogaja, da se nekdo počuti večvrednega napram celotnemu narodu, zakaj se Janez počuti večvrednega od Ivana, ker je njegova država, pogojno rečeno, gospodarsko bolj razvita od njegove, ali obratno, ker je selekcija najboljših športnikov iz Ivanove države trenutno uspešnejša od tistih iz Janezove? Saj, navsezadnje, BDP-ja ni zvišal Janez sam in tudi Ivan ni pred kratkim sam igral v finalu evropskega rokometnega prvenstva…
Zakaj se Jaka iz Fužin počuti večvrednega od Utake iz Nigerije? Mar je dejstvo, da je nekdo bel, tako zelo zveličavno? Mar ga, zopet pogojno rečeno, sreča, da se je rodil na tem koncu sveta, v »civilizirani« Evropi, da se je imel možnost izobraževati, da se je zaposlil v še eni tistih duhamornih zavarovalnic, mar ga dejstvo, da vsak sleherni dan (kar bo najbrž tudi do »penzije«) oddela svojih osem patetičnih ur za »šalterjem«, oblečen v novo »Hugo Boss-ovo« opravo, »okrancan« s kravato, resnično dela kaj boljšega človeka od Obafemija, ki, karikiram, kot polpismeni obiralec tobaka dela na eni od južnoafriških plantaž? Seveda ne, vsi antagonizmi, večna nasprotja, pregovorna »volja do moči«, aroganca in napuh, povezan z iracionalnim mišljenjem, povezanim z našo dediščino iz praplemenskih skupnosti, nastankom »nacionalnih držav«, nagnjenostjo k nenehnemu ustvarjanju aksiomov, dogem, na podlagi pol resnic, ali čistih laži, vse zaradi težnje, želje po »premoči nad nekom«, ker se tako lahko počutimo večvredne, kar nas pomirja, saj izenačuje tudi vso silno bedo našega obstoja, ki jo podzavestno še kako občutimo. Da ima naše življenje nek smisel se, duhovno in moralno uborni, kakršni smo, zatekamo k primitivizmom, povzdigovanju samih sebe na račun podcenjevanja drugih…
Eden redkih zame, legitimnih »občutkov ponosa«, pogojenih s predestinacijo, je tisti, ki nas dela ponosne na svoje starše. Dobri starši si bolj kot kdorkoli zaslužijo naše spoštovanje, hvaležnost, občudovanje…Te dni svoj 55 življenski jubilej praznuje moja ljubljena mama…Mama je eden tistih »dobrih staršev«…Staršev si, kot še mnogočesa, omenjenega v zgornjih vrsticah, ne izbiramo sami, oni si »izberejo« nas, le njihova dejanja, trud, silno prizadevanje, ki ga vložijo v to, da nam omogočijo človeka vredno, razvoju vzpodbudno okolje, nas oskrbijo z vsemi »potrebščinami«, nujnimi za možnost dobrega razvoja, pa jih definira kot bodisi dobre, bodisi slabe… Vse, kar so starši »dolžni« dati svojim »naraščajnikom«, so hrana, pijača, streha nad glavo in človeku prijazno okolje, ki stimulira otroka, njegovo radovednost, kot enega najpomembnejših orodij na življenje dolgi »misiji postati človek«.
Vse to in še mnogo več je, moja mati, v navezi z očetom in starimi starši, dala meni. Vzgojila me je v spoštljivega, prijaznega, sočutnega, razmišljujočega mladega človeka, težečega h kreativnemu mišljenju, predvsem pa strpnega, svobodomiselnega moškega, trdnih načel in izoblikovanih moralnih, ter drugačnih vrednot…
Dala mi je brezpogojno ljubezen, občutek pripadnosti, »steber, na katerega se lahko venomer naslonim« in vrednote, ki me bolj kot karkoli druga definirajo, kot v širnem vsemirju egzistirajočega osebka in me delajo sposobnega preživeti, živeti življenje, vredno človeka, kot takega, okradenega vseh predsodkov in njim podobnih anomalij, ki nas delajo »nesrečne«…
Vzpodbujala (in še vedno me) me je pri vsem, česar sem se lotil, mi, v svoji moči, nudila vso potrebno, duhovno in drugačno podporo, opravljala zahtevno službo, pa se, kot silno izobražena in razgledana ženska z dvema fakultetama in »direktorskim pedigrejem«, kljub vsemu nikdar ni sramovala kuhati kosila za vso družino…
Moja mama je čudoviti primer osebe, ki se je približala popolnosti, žal mi je samo, da ji tega ne rečem prav velikokrat, da ji ne povem, kako zelo ponosen sem nanjo, kako zelo jo občudujem, spoštujem, pa ne toliko zaradi njenih dosežkov, kot zaradi dejstva, da je ob vsej svoji karieri uspela postati in ostati, čudovita soproga mojemu očetu in še čudovitejša mama meni.
Ko/če bo brala te vrstice, bo v vsej svoji, povsem nepotrebni skromnosti, dejala, da pretiravam, ko govorim o njej, kot o približku popolnosti in življenskem vzorniku, a dejal ji bom, kot velja pribito, da nas popolne ne dela nekakšna »utopična nezgrešljivost«, marveč nas za ljudi delajo prav tiste napake, ki jih počnemo v »dobri veri«. In prav postati »človek« je tisto, kar gotovo ni določeno z rojstvom, ampak do njega vodi »življenje dolgo« dokazovanje in težnja po nenehni rasti, sprejemanje dobrega in slabega, svojih napak in posrečenih dejanj.
Ko nas življenje vedno znova udari in z vso silo treščimo ob tla, pa se, vedno znova, močnejši in polni volje, vstanemo in veseli, da lahko živimo, odidemo naprej, kot, da se ne bi nič pripetilo. Moja mama je moj primer Nietzschejevega »Uebermenscha« in ob vsej silni patetiki zgornjih vrstic, združeni z norostjo, vsesplošnim kravalom in rajajočo okolico pustne sobote ji, z vsem srcem, želim še veliko let zdravja, sreče, finančne razbremenjenosti in vsega, kar si želi…Najboljša si, mama! Neznansko rad te imam!